Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 33
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
Kristusovega učlovečenja, »za tiga volo Gospod Bug oča nebeski iz
nega velike gnade inu milosti v suiem modrim svetu v ti Troici je
znešal an čuden pot tiga človeka spet sturiti dobriga, h timu je odločil
suiga lubiga sinu Jezusa Kristusa gospodi inu ohranenika našiga, de
je v tim času moral postati an človik inu biti an spravlivic.«6 Opra-
vičenje po veri, »sola fide«, je mogoče samo zaradi neskončne Božje
milosti. »Človek je v središču dogajanja, toda tako, da je še vedno
odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava
sebe kot slabotnega grešnika.«7 To je bila osrednja misel Trubarjeve
teološke antropologije.
Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko
prejme s pomočjo njemu razumljivega jezika, pa nam daje možnost
razjasnitve njegovega sporočila tudi z vidika kulturne antropologije.
Že Zmago Šmitek in Božidar Jezernik sta v pregledu antropološke
tradicije na Slovenskem Trubarja posredno, deloma pa tudi nepo-
sredno uvrstila med klasike slovenske kulturne antropologije.8 Po-
memben je namreč mejnik 16. stoletja, ko je tudi na Slovenskem
prišlo do ločevanja teologije in filozofije in ko se je zastavilo vprašanje
o razmerju med vero in razumom. Čeprav je Trubar predstavljal
predvsem verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna filo-
zofska vprašanja, ki vsebujejo zametke antropologije in etnologije.
Poleg tega, da se je živo zanimal za kulturne značilnosti Slovencev in
drugih južnih Slovanov, zlasti za njihovo vero, jezik in običaje, poročal
pa je tudi o pravoslavnih prebivalcih in islamu, je pri svojih posvetilih
skrbno izbiral naslovljence, ki jim je namenjal posvetila in predgovore.
V odnosu do teh se je dotaknil celotne vertikalne in horizontalne
družbene razslojitve svojega časa in si takohote ali nehote ustvaril
središčno pozicijo v svojem verskem, kulturnem in družbenem oko-
lju, ki ga je sicer izvrglo v njegov »nigdirdom«, vendar pa je prav nje-
govo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je ponesel celovito »infor-
macijo« o tem okolju tudi v tujino.
6 Navaja: Jože Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, Ljubljana 1986, 85.
7 Jože Rajhman, Trubarjhev svet, Trst 1986, 78.
8 Zmago Šmitek, Božidar Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog
(NV), 2 (1992),2, 259–266.
31
Kristusovega učlovečenja, »za tiga volo Gospod Bug oča nebeski iz
nega velike gnade inu milosti v suiem modrim svetu v ti Troici je
znešal an čuden pot tiga človeka spet sturiti dobriga, h timu je odločil
suiga lubiga sinu Jezusa Kristusa gospodi inu ohranenika našiga, de
je v tim času moral postati an človik inu biti an spravlivic.«6 Opra-
vičenje po veri, »sola fide«, je mogoče samo zaradi neskončne Božje
milosti. »Človek je v središču dogajanja, toda tako, da je še vedno
odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava
sebe kot slabotnega grešnika.«7 To je bila osrednja misel Trubarjeve
teološke antropologije.
Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko
prejme s pomočjo njemu razumljivega jezika, pa nam daje možnost
razjasnitve njegovega sporočila tudi z vidika kulturne antropologije.
Že Zmago Šmitek in Božidar Jezernik sta v pregledu antropološke
tradicije na Slovenskem Trubarja posredno, deloma pa tudi nepo-
sredno uvrstila med klasike slovenske kulturne antropologije.8 Po-
memben je namreč mejnik 16. stoletja, ko je tudi na Slovenskem
prišlo do ločevanja teologije in filozofije in ko se je zastavilo vprašanje
o razmerju med vero in razumom. Čeprav je Trubar predstavljal
predvsem verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna filo-
zofska vprašanja, ki vsebujejo zametke antropologije in etnologije.
Poleg tega, da se je živo zanimal za kulturne značilnosti Slovencev in
drugih južnih Slovanov, zlasti za njihovo vero, jezik in običaje, poročal
pa je tudi o pravoslavnih prebivalcih in islamu, je pri svojih posvetilih
skrbno izbiral naslovljence, ki jim je namenjal posvetila in predgovore.
V odnosu do teh se je dotaknil celotne vertikalne in horizontalne
družbene razslojitve svojega časa in si takohote ali nehote ustvaril
središčno pozicijo v svojem verskem, kulturnem in družbenem oko-
lju, ki ga je sicer izvrglo v njegov »nigdirdom«, vendar pa je prav nje-
govo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je ponesel celovito »infor-
macijo« o tem okolju tudi v tujino.
6 Navaja: Jože Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, Ljubljana 1986, 85.
7 Jože Rajhman, Trubarjhev svet, Trst 1986, 78.
8 Zmago Šmitek, Božidar Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog
(NV), 2 (1992),2, 259–266.
31
