Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 56
S SIMPOZIJEV 2008
hrvaški literarni zgodovinar Franjo Bučar. V opisu Trubarjevega
delovanja je kar nekaj pomanjkljivosti, napak in zmed; preprečilo bi
jih lahko upoštevanje Kidričevih del. Vendar pa je Bučar primerno
široko nanizal Trubarjev književni opus in ob sklepu poudaril, da je
Trubar »oče slovenske književnosti« in da je dal svojemu ljudstvu
»jezik, šolske in verske knjige, pesmi v ljudskem jeziku, uredil slo-
vensko šolo in cerkev« (Stanojević, 1929: 907–908). Nenavadno,
morda pa značilno je, da gesla ni napisal ljubljanski univerzitetni
profesor France Kidrič, ki je dotlej že objavil tri nove temeljne raziska-
ve o Trubarju.
04.04. Vendar pa se je neki Slovenec že pred drugo svetovno vojno
uveljavil kot (podpisani) pisec enciklopedijskih sestavkov o slovenski
književnosti in tudi o Trubarju. To je bil Andrej Budal, profesor na
Tehniškem inštitutu v Vidmu (Udine). Italijanska splošna, ne le
nacionalna enciklopedija znanosti, književnosti in umetnosti Enciclo-
pedia Italiana di scienze, lettere ed arti (36 zvezkov) je objavila njegovo
presenetljivo obsežno geslo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Kot
izhodiščne biografske podatke Budal navaja, da je študiral na Reki, v
Salzburgu in na Dunaju in da ga je »posvetil za duhovnika v Trstu
škof Bonomo, prijatelj luteranov«, o delovanju pa pravi: »Imel je
razgibano življenje kot preganjani protestantski pridigar, kot pisatelj
in prevajalec in kot organizator in superintendent slovenske pote-
stantske cerkve. Glavni središči njegove dejavnosti sta bila Ljubljana
in Urach, kjer je pomagal Ungnadu ustanoviti tiskarno za slovanske
knjige. V svojih delih je ljudski jezik povzdignil v knjižni jezik.«
Zavajajoče trdi, da je objavil samo »petnajsterico slovenskih knjig in
delc« (verjetno je odštel zaradi sorodnih naslovov navidezne po-
natise); omenja, da je »pobudil trideset slovenskih del drugih pro-
testantov«. Pregled Trubarjevih del začne s knjigama Catechismus in
Abecedarium s prvo izdajo (»1551«) v gotici in »drugo izdajo 1555 v
latinskem črkopisu«, nadaljuje pa s prevodi Nove zaveze (»od 1557 do
1577«, »nova izdaja 1582«), kompilacijami več katekizmov, izdajo
»Artikulov (1562) nove vere«, »Cerkovno ordningo (cerkveni red, 1566)«,
Davidovim psalterjem, »izvirnimi in prevedenimi svetimi pesmimi«
ter končuje s podatkom, da »je poskrbel za prevod Luthrove postile«.
V sklepnem stavku pa poudari: »Prek Dalmatinove Biblije (1584), ki
54
hrvaški literarni zgodovinar Franjo Bučar. V opisu Trubarjevega
delovanja je kar nekaj pomanjkljivosti, napak in zmed; preprečilo bi
jih lahko upoštevanje Kidričevih del. Vendar pa je Bučar primerno
široko nanizal Trubarjev književni opus in ob sklepu poudaril, da je
Trubar »oče slovenske književnosti« in da je dal svojemu ljudstvu
»jezik, šolske in verske knjige, pesmi v ljudskem jeziku, uredil slo-
vensko šolo in cerkev« (Stanojević, 1929: 907–908). Nenavadno,
morda pa značilno je, da gesla ni napisal ljubljanski univerzitetni
profesor France Kidrič, ki je dotlej že objavil tri nove temeljne raziska-
ve o Trubarju.
04.04. Vendar pa se je neki Slovenec že pred drugo svetovno vojno
uveljavil kot (podpisani) pisec enciklopedijskih sestavkov o slovenski
književnosti in tudi o Trubarju. To je bil Andrej Budal, profesor na
Tehniškem inštitutu v Vidmu (Udine). Italijanska splošna, ne le
nacionalna enciklopedija znanosti, književnosti in umetnosti Enciclo-
pedia Italiana di scienze, lettere ed arti (36 zvezkov) je objavila njegovo
presenetljivo obsežno geslo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Kot
izhodiščne biografske podatke Budal navaja, da je študiral na Reki, v
Salzburgu in na Dunaju in da ga je »posvetil za duhovnika v Trstu
škof Bonomo, prijatelj luteranov«, o delovanju pa pravi: »Imel je
razgibano življenje kot preganjani protestantski pridigar, kot pisatelj
in prevajalec in kot organizator in superintendent slovenske pote-
stantske cerkve. Glavni središči njegove dejavnosti sta bila Ljubljana
in Urach, kjer je pomagal Ungnadu ustanoviti tiskarno za slovanske
knjige. V svojih delih je ljudski jezik povzdignil v knjižni jezik.«
Zavajajoče trdi, da je objavil samo »petnajsterico slovenskih knjig in
delc« (verjetno je odštel zaradi sorodnih naslovov navidezne po-
natise); omenja, da je »pobudil trideset slovenskih del drugih pro-
testantov«. Pregled Trubarjevih del začne s knjigama Catechismus in
Abecedarium s prvo izdajo (»1551«) v gotici in »drugo izdajo 1555 v
latinskem črkopisu«, nadaljuje pa s prevodi Nove zaveze (»od 1557 do
1577«, »nova izdaja 1582«), kompilacijami več katekizmov, izdajo
»Artikulov (1562) nove vere«, »Cerkovno ordningo (cerkveni red, 1566)«,
Davidovim psalterjem, »izvirnimi in prevedenimi svetimi pesmimi«
ter končuje s podatkom, da »je poskrbel za prevod Luthrove postile«.
V sklepnem stavku pa poudari: »Prek Dalmatinove Biblije (1584), ki
54
