Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 91
FRANCKA PREMK
Peter Bonomo Trubarju krojil usodo in bil do smrti njegov zaščitnik,
vendar v podrobnostih še ni povsem razviden tržaški trikotnik:
P. Trubar – P. Bonomo – P. P. Vergerij ml. Sodobni slovenski15 in
italijanski avtorji pa v svojih raziskavah niso povsem istih misli s S.
Di Brazzanom, raziskovalcem Petra Bonoma, glede škofovega deleža
pri Trubarjevi izobrazbi in osebnostni rasti. V svoji monografiji Di
Brazzano trdi, da škof Bonomo ni namenjal preveč prostora narod-
nim jezikom, še tistim z literarno tradicijo, na primer italijanščini,
ne, kaj šele tistim brez nje.16
Neverjetno organizirane stike s sodobniki razkrivajo Trubarjeva
pisma, ki so dokazano dosegla svoje naslovnike. Pomembna Tru-
barjeva korespondenta sta bila Heinrich Bullinger, naslednik Hulri-
cha Zwinglija, in močno preganjani »heretik« Bernardino Ochino, ki
se je skupaj s hebraistom Francescom Stancarom zatekel pred inkvi-
zicijo v švicarsko-italijansko obmejno mestece Chiavenno k P. P. Ver-
geriju ml. in Francescu Negriju. Za boljši vpogled v Trubarjevo vpetost
v aktualna duhovna dogajanja pa ne zadošča natanko poznavanje
njegovih pisem, uvodov in posvetil k posameznim, tudi nemškim in
glagolskim tiskom, temveč se je treba vživeti tudi v druge velike
osebnosti zahodnih jezikovnih tradicij, ki so prispevale pomemben
pečat svoji dobi in njenemu zorenju.
Presenetljive nevidne povezave vodijo od Trubarjeve izdaje psal-
mov do francoskega preroka Michela de Nostradamusa (1503–1566),
ki je v rimanih štirivrstičnih kiticah utelešal kozmos in svet in je tako
združeval sodobnike z bodočimi generacijami. Umrl je natanko v letu,
ko je ugledal luč sveta Trubarjev Ta Celi Psalter Dauidou (1566).
Ob Trubarjevem pregnanstvu iz Kranjske njegovo dopisovanje s
15 Bonazza, 1996: 22–33, idr.
16 Di Brazzano, Stefano: »non credo sia di emfatizzare troppo ... lo spazio
concesso dal vescovo alle lingue volgari, e non soltanto a quelle già dotate
di una ricca tradizione letteraria come l’italiano, ma anche a quelle che,
come lo sloveno, ne erano affatto prive«. Glede Pietra Bonoma (1458–1546)
trdi, da nekateri slovenski znanstveniki (omenja P. Simonitija pa tudi F.
Premk [o tem zadnjem je obsežnejša študija v tisku]) pri svojih izjavah glede
škofove zavzetosti za narodne (neuradne, cerkvene) jezike pretiravajo (Di
Brazzano, 2005: 328).
89
Peter Bonomo Trubarju krojil usodo in bil do smrti njegov zaščitnik,
vendar v podrobnostih še ni povsem razviden tržaški trikotnik:
P. Trubar – P. Bonomo – P. P. Vergerij ml. Sodobni slovenski15 in
italijanski avtorji pa v svojih raziskavah niso povsem istih misli s S.
Di Brazzanom, raziskovalcem Petra Bonoma, glede škofovega deleža
pri Trubarjevi izobrazbi in osebnostni rasti. V svoji monografiji Di
Brazzano trdi, da škof Bonomo ni namenjal preveč prostora narod-
nim jezikom, še tistim z literarno tradicijo, na primer italijanščini,
ne, kaj šele tistim brez nje.16
Neverjetno organizirane stike s sodobniki razkrivajo Trubarjeva
pisma, ki so dokazano dosegla svoje naslovnike. Pomembna Tru-
barjeva korespondenta sta bila Heinrich Bullinger, naslednik Hulri-
cha Zwinglija, in močno preganjani »heretik« Bernardino Ochino, ki
se je skupaj s hebraistom Francescom Stancarom zatekel pred inkvi-
zicijo v švicarsko-italijansko obmejno mestece Chiavenno k P. P. Ver-
geriju ml. in Francescu Negriju. Za boljši vpogled v Trubarjevo vpetost
v aktualna duhovna dogajanja pa ne zadošča natanko poznavanje
njegovih pisem, uvodov in posvetil k posameznim, tudi nemškim in
glagolskim tiskom, temveč se je treba vživeti tudi v druge velike
osebnosti zahodnih jezikovnih tradicij, ki so prispevale pomemben
pečat svoji dobi in njenemu zorenju.
Presenetljive nevidne povezave vodijo od Trubarjeve izdaje psal-
mov do francoskega preroka Michela de Nostradamusa (1503–1566),
ki je v rimanih štirivrstičnih kiticah utelešal kozmos in svet in je tako
združeval sodobnike z bodočimi generacijami. Umrl je natanko v letu,
ko je ugledal luč sveta Trubarjev Ta Celi Psalter Dauidou (1566).
Ob Trubarjevem pregnanstvu iz Kranjske njegovo dopisovanje s
15 Bonazza, 1996: 22–33, idr.
16 Di Brazzano, Stefano: »non credo sia di emfatizzare troppo ... lo spazio
concesso dal vescovo alle lingue volgari, e non soltanto a quelle già dotate
di una ricca tradizione letteraria come l’italiano, ma anche a quelle che,
come lo sloveno, ne erano affatto prive«. Glede Pietra Bonoma (1458–1546)
trdi, da nekateri slovenski znanstveniki (omenja P. Simonitija pa tudi F.
Premk [o tem zadnjem je obsežnejša študija v tisku]) pri svojih izjavah glede
škofove zavzetosti za narodne (neuradne, cerkvene) jezike pretiravajo (Di
Brazzano, 2005: 328).
89
