Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 100
RAZPRAVE, [TUDIJE
bi duhovščina iznašla predvsem zaradi tega, da ji ne bi bilo treba
odgovarjati za svoje prestopke pred posvetnimi sodniki, in bi ga bilo
prav zato treba ukiniti. Luther je to simbolično storil šest mesecev po
izidu traktata, ko je v Wittenbergu skupaj z nekaterimi kanonskimi
in sholastičnimi spisi javno sežgal papeževo bulo.
Drugo obzidje se tiče neutemeljene cerkvene monopolizacije
razlag Svetega pisma, tretje pa pravice sklicevanja koncilov, ki naj bi po
Nemčevem mnenju, oprtem na Biblijo in prva stoletja krščanstva,
pripadala cesarju in občestvu vernikov. Tudi Luther se torej zavzema
za demokratizacijo Cerkve, a je treba poudariti, da pri svojem razmiš-
ljanju še zdaleč ni tako radikalen kot Padovanski. Podobno kot
Ockham, je tudi sam predvsem teolog in se v politiko podrobneje ne
spušča, oziroma se opira nanjo le toliko, kolikor mu koristi pri
širjenju njegovih zamisli.
To je razvidno tudi iz dela Von weltlicher Obrigkeit, v katerem
nadaljuje razpravljanje o posvetni oblasti, a je mogoče opaziti, da
potem, ko se nekateri plemiči obrnejo proti njemu in prepovedo
prodajo njegovega prevoda Nove zaveze, svoje pisanje nekoliko prire-
di.3 Tako je moral ravnati tudi zaradi nasprotovanja cesarja Karla V.,
ki je njegove nauke obsodil že v Wormsu leta 1521 in mu je bil vse od
znamenitega zbora nenaklonjen. »Pred časom sem napisal spis,
namenjen nemškemu plemstvu, v katerem sem pojasnil njegove
naloge in dolžnosti. (…) Sedaj pa naj usmerim svoj trud v drugo smer
in zapišem, česa ne bi smeli početi, oziroma česa bi se morali vzdr-
žati.« (Luther, 1967: II, 361.)
Traktat Von weltlicher Obrigkeit zaznamuje občutnejša razmejitev
med versko in posvetno sfero, zasledimo pa tudi nekatere predloge o
Standes Besserung, knj. I, str. 362–425; Von weltlicher Obrigkeit, wie weit Man ihr
Gehorsam schuldig sei, knj. II, str. 360–395. Pri spisu, namenjenemu nemškemu
plemstvu, sem upošteval slovenski prevod Božidarja Debenjaka v izdaji Martin
Luther, Tukaj stojim. Teološko politični spisi. Krtina, Ljubljana, 2002, str. 88–100,
drugih prevodov pa sem se lotil sam. Pri Calvinu sem se oprl na Berlinsko izdajo
iz leta 1835, ki je dostopna tudi na spletu: Ioannis Calvini Institutio christianae
religionis, A. Tholuck, Berlin, 1834–1835, Pars altera IV, 20. str. 475–496.
3 Novembra 1522 je Friderikov sorodnik saški vojvoda Gregor z odlokom
prepovedal prodajanje in kupovanje Luthrove Nove zaveze in zahteval izročitev
vseh izvodov v zasebni lasti, za katere je ponujal tudi denarno nadomestilo.
98
bi duhovščina iznašla predvsem zaradi tega, da ji ne bi bilo treba
odgovarjati za svoje prestopke pred posvetnimi sodniki, in bi ga bilo
prav zato treba ukiniti. Luther je to simbolično storil šest mesecev po
izidu traktata, ko je v Wittenbergu skupaj z nekaterimi kanonskimi
in sholastičnimi spisi javno sežgal papeževo bulo.
Drugo obzidje se tiče neutemeljene cerkvene monopolizacije
razlag Svetega pisma, tretje pa pravice sklicevanja koncilov, ki naj bi po
Nemčevem mnenju, oprtem na Biblijo in prva stoletja krščanstva,
pripadala cesarju in občestvu vernikov. Tudi Luther se torej zavzema
za demokratizacijo Cerkve, a je treba poudariti, da pri svojem razmiš-
ljanju še zdaleč ni tako radikalen kot Padovanski. Podobno kot
Ockham, je tudi sam predvsem teolog in se v politiko podrobneje ne
spušča, oziroma se opira nanjo le toliko, kolikor mu koristi pri
širjenju njegovih zamisli.
To je razvidno tudi iz dela Von weltlicher Obrigkeit, v katerem
nadaljuje razpravljanje o posvetni oblasti, a je mogoče opaziti, da
potem, ko se nekateri plemiči obrnejo proti njemu in prepovedo
prodajo njegovega prevoda Nove zaveze, svoje pisanje nekoliko prire-
di.3 Tako je moral ravnati tudi zaradi nasprotovanja cesarja Karla V.,
ki je njegove nauke obsodil že v Wormsu leta 1521 in mu je bil vse od
znamenitega zbora nenaklonjen. »Pred časom sem napisal spis,
namenjen nemškemu plemstvu, v katerem sem pojasnil njegove
naloge in dolžnosti. (…) Sedaj pa naj usmerim svoj trud v drugo smer
in zapišem, česa ne bi smeli početi, oziroma česa bi se morali vzdr-
žati.« (Luther, 1967: II, 361.)
Traktat Von weltlicher Obrigkeit zaznamuje občutnejša razmejitev
med versko in posvetno sfero, zasledimo pa tudi nekatere predloge o
Standes Besserung, knj. I, str. 362–425; Von weltlicher Obrigkeit, wie weit Man ihr
Gehorsam schuldig sei, knj. II, str. 360–395. Pri spisu, namenjenemu nemškemu
plemstvu, sem upošteval slovenski prevod Božidarja Debenjaka v izdaji Martin
Luther, Tukaj stojim. Teološko politični spisi. Krtina, Ljubljana, 2002, str. 88–100,
drugih prevodov pa sem se lotil sam. Pri Calvinu sem se oprl na Berlinsko izdajo
iz leta 1835, ki je dostopna tudi na spletu: Ioannis Calvini Institutio christianae
religionis, A. Tholuck, Berlin, 1834–1835, Pars altera IV, 20. str. 475–496.
3 Novembra 1522 je Friderikov sorodnik saški vojvoda Gregor z odlokom
prepovedal prodajanje in kupovanje Luthrove Nove zaveze in zahteval izročitev
vseh izvodov v zasebni lasti, za katere je ponujal tudi denarno nadomestilo.
98
