Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 99
TOMA@ JURCA
skupnostjo oziroma deželno Cerkvijo, kjer so reformacijo podprli in
uzakonili tamkajšnji knezi.
Po izobčenju, ki je doletelo Martina Luthra leta 1521, sta bila
njegovo življenje in delo v veliki meri odvisna od volje deželnih
gospodov, med katerimi je treba omeniti predvsem Friderika Saškega.
Luther se je tako že v začetku opiral na nemško plemstvo, o čemer
priča tudi spis An den christlichen Adel deutscher Nation iz leta 1520,
naperjen v prvi vrsti proti rimski Cerkvi. Z njim je skušal prepričati
cesarja in kneze, da bi uporabili svojo moč ter izkoreninili bolezen,
kakor je označil lakomnost klerikov in njihovo željo po posvetni
oblasti, poskrbeli za koncil ter za druge institucionalne reforme, ki
bi omejile število kardinalov, ukinile cerkvene davke in odloke, kot je
interdikt, ter odpravile celibat za duhovščino. To naj bi bilo v njihovi
moči zato, ker so, kot vsi kristjani, tudi sami duhovniki. Gre torej za
prvi zares revolucionarni spis, s katerim se Luther dokončno, odločno
in sistematično oddalji od rimske Cerkve, ki naj bi s tremi uzurpa-
cijami ali obzidji, kot jih imenuje v traktatu, preprečevala kakršno
koli reformo. Prvo od obzidij je prepričanje, da je duhovna oblast
nad posvetno, kar Luther odločno zavrne in pojasni, kot je to že prej
storil Marsilij Padovanski, da je zemeljska oblast dana od Boga in da
lahko brez zadržkov kaznuje tudi papeža ali škofa. »Zato naj posvetna
krščanska oblast svobodno neovirano vrši svojo službo, ne glede, ali
je tisti, katerega zadene, papež, škof ali duhovnik. Kdor je kriv, naj
trpi. Kar je proti temu reklo duhovsko pravo, je zgolj izmišljena
rimska predrznost (Vermessenheit). Zakaj takole pravi Pavel (Rim 13,1)
vsem kristjanom: Vsaka duša (menim, da tudi papeževa) naj se podreja
gosposki, zakaj ta ne nosi meča kar tako, temveč, da služi Bogu, vtem ko
kaznuje zle in hvali poštene. Tudi Peter (1 Pt 2,13) pravi: Podredite se
vsakemu človeškemu redu zavoljo Boga, ki hoče tako. Razglasil je tudi (2
Pt 2,10), da bodo prišli takšni ljudje, ki bodo zaničevali posvetno
gosposko, tako kot se je potem zgodilo z duhovskim pravom.«
(Luther, 2002: 93; Luther, 1967: I, 369.)2 Rimsko cerkveno pravo naj
2 Pri navajanju in prevajanju odlomkov iz Luthrovih spisov sem uporabil izdajo,
ki jo je uredil Otto Clemen in temelji na t. i. Weimarski kritični izdaji: Martin
Luther, Luthers Werke in Auswahl, ur. Otto Clemen, Walther de Gruyter and.co.,
Berlin, 1967, in sicer: An den christlichen Adel deutscher Nation von den christlicher
97
skupnostjo oziroma deželno Cerkvijo, kjer so reformacijo podprli in
uzakonili tamkajšnji knezi.
Po izobčenju, ki je doletelo Martina Luthra leta 1521, sta bila
njegovo življenje in delo v veliki meri odvisna od volje deželnih
gospodov, med katerimi je treba omeniti predvsem Friderika Saškega.
Luther se je tako že v začetku opiral na nemško plemstvo, o čemer
priča tudi spis An den christlichen Adel deutscher Nation iz leta 1520,
naperjen v prvi vrsti proti rimski Cerkvi. Z njim je skušal prepričati
cesarja in kneze, da bi uporabili svojo moč ter izkoreninili bolezen,
kakor je označil lakomnost klerikov in njihovo željo po posvetni
oblasti, poskrbeli za koncil ter za druge institucionalne reforme, ki
bi omejile število kardinalov, ukinile cerkvene davke in odloke, kot je
interdikt, ter odpravile celibat za duhovščino. To naj bi bilo v njihovi
moči zato, ker so, kot vsi kristjani, tudi sami duhovniki. Gre torej za
prvi zares revolucionarni spis, s katerim se Luther dokončno, odločno
in sistematično oddalji od rimske Cerkve, ki naj bi s tremi uzurpa-
cijami ali obzidji, kot jih imenuje v traktatu, preprečevala kakršno
koli reformo. Prvo od obzidij je prepričanje, da je duhovna oblast
nad posvetno, kar Luther odločno zavrne in pojasni, kot je to že prej
storil Marsilij Padovanski, da je zemeljska oblast dana od Boga in da
lahko brez zadržkov kaznuje tudi papeža ali škofa. »Zato naj posvetna
krščanska oblast svobodno neovirano vrši svojo službo, ne glede, ali
je tisti, katerega zadene, papež, škof ali duhovnik. Kdor je kriv, naj
trpi. Kar je proti temu reklo duhovsko pravo, je zgolj izmišljena
rimska predrznost (Vermessenheit). Zakaj takole pravi Pavel (Rim 13,1)
vsem kristjanom: Vsaka duša (menim, da tudi papeževa) naj se podreja
gosposki, zakaj ta ne nosi meča kar tako, temveč, da služi Bogu, vtem ko
kaznuje zle in hvali poštene. Tudi Peter (1 Pt 2,13) pravi: Podredite se
vsakemu človeškemu redu zavoljo Boga, ki hoče tako. Razglasil je tudi (2
Pt 2,10), da bodo prišli takšni ljudje, ki bodo zaničevali posvetno
gosposko, tako kot se je potem zgodilo z duhovskim pravom.«
(Luther, 2002: 93; Luther, 1967: I, 369.)2 Rimsko cerkveno pravo naj
2 Pri navajanju in prevajanju odlomkov iz Luthrovih spisov sem uporabil izdajo,
ki jo je uredil Otto Clemen in temelji na t. i. Weimarski kritični izdaji: Martin
Luther, Luthers Werke in Auswahl, ur. Otto Clemen, Walther de Gruyter and.co.,
Berlin, 1967, in sicer: An den christlichen Adel deutscher Nation von den christlicher
97
