Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 104
RAZPRAVE, [TUDIJE
spravi, ter da vzdržuje in brani družbeno dobrobit in njen mir.«
(Calvin, 1835: 477.)
Podobno kot Luther tudi Calvin poudarja pomembnost posvetne
oblasti, ki je nujna za zagotavljanje družbenega reda in miru, a sta
njeni nalogi poleg prisile tudi vzgoja in usmerjanje kristjanov. V
nasprotju z Nemcem pa Francoz oblasti tudi ne postavi jasno dolo-
čenih omejitev. Kot pojasnjuje Skinner (Skinner, 2005: 191),6 gre v
tem primeru za neko vrsto pasivne pokorščine, pri argumentiranju
katere pa je Calvin dokaj nedosleden, saj o njej v vsaki izdaji Institutio
zapiše nekoliko drugače. Načeloma naj posvetne oblasti ne bi bili
dolžni ubogati takrat, ko je njeno ravnanje v nasprotju z Bogom, ki
jo je postavil. Bog je namreč nad njo in vsemi človeškimi zakoni ter je
prva in absolutna oblast. Njegovi uslužbenci so tako duhovniki kot
posvetni vladarji, za oboje pa Calvin uporablja izraze ministerium,
administratio, officium, functio in munus, ki so precej blizu Luthrovima
Dienst in Amt. Gre torej za občuten poudarek na zastopništvu oziroma
opravljanju službe v imenu drugega, a s tem izrazjem Calvin nikakor
ne misli zmanjšati pomena obeh oblasti. Prav nasprotno, ni je mogoč-
nejše vlade od tiste, ki izvira od Boga, seveda če opravlja svojo službo
skladno z Njegovimi navodili. Kar se tiče zadnjega pomisleka, pa
Calvin zaide v protislovje ob koncu 20. poglavja, ko pravi, da je treba
ubogati tudi krivoversko oblast, saj naj bi tako Bog kaznoval grehe
ljudi. Naj bi torej preprosti ljudje sami razločili, ali nepravična oblast
sledi navodilom višje instance, ali pa kot grešna ter družbi škodljiva
institucija ravna v nasprotju z njeno voljo? Na to vprašanje Calvin v
nobeni od izdaj ne ponudi jasnega odgovora.
Francoski reformator je torej zagovornik »krščanske politije«,7 ki
bi jo Luther bržkone označil za protislovno, in ker je za tako ureditev
nujna »dvojna« vlada uradnikov in duhovnikov, morajo ti sodelovati
6 Skinner trdi, da so bili reformatorji v času, ko so se nekateri oblastniki obrnili
proti njim, večinoma povsem nepripravljeni, da s peresom ubranijo svojo Cerkev.
Zmoti ga predvsem Calvinova teorija »pasivne pokorščine«, ki ljudstvu dopušča
precej manj možnosti upora proti krivični oblasti kot pa Luthrovo pisanje.
7 Calvin v zvezi z državno oziroma politično ureditvijo navaja izraze politia,
ordinatio, gubernatio respublica in civitas, ki so si pomensko dokaj blizu in so v
besedilu razvrščeni poljubno. Nekajkrat zasledimo tudi izraz politia christiana,
ki pa se nanaša predvsem na krščanske zakone in institucije znotraj ureditve.
102
spravi, ter da vzdržuje in brani družbeno dobrobit in njen mir.«
(Calvin, 1835: 477.)
Podobno kot Luther tudi Calvin poudarja pomembnost posvetne
oblasti, ki je nujna za zagotavljanje družbenega reda in miru, a sta
njeni nalogi poleg prisile tudi vzgoja in usmerjanje kristjanov. V
nasprotju z Nemcem pa Francoz oblasti tudi ne postavi jasno dolo-
čenih omejitev. Kot pojasnjuje Skinner (Skinner, 2005: 191),6 gre v
tem primeru za neko vrsto pasivne pokorščine, pri argumentiranju
katere pa je Calvin dokaj nedosleden, saj o njej v vsaki izdaji Institutio
zapiše nekoliko drugače. Načeloma naj posvetne oblasti ne bi bili
dolžni ubogati takrat, ko je njeno ravnanje v nasprotju z Bogom, ki
jo je postavil. Bog je namreč nad njo in vsemi človeškimi zakoni ter je
prva in absolutna oblast. Njegovi uslužbenci so tako duhovniki kot
posvetni vladarji, za oboje pa Calvin uporablja izraze ministerium,
administratio, officium, functio in munus, ki so precej blizu Luthrovima
Dienst in Amt. Gre torej za občuten poudarek na zastopništvu oziroma
opravljanju službe v imenu drugega, a s tem izrazjem Calvin nikakor
ne misli zmanjšati pomena obeh oblasti. Prav nasprotno, ni je mogoč-
nejše vlade od tiste, ki izvira od Boga, seveda če opravlja svojo službo
skladno z Njegovimi navodili. Kar se tiče zadnjega pomisleka, pa
Calvin zaide v protislovje ob koncu 20. poglavja, ko pravi, da je treba
ubogati tudi krivoversko oblast, saj naj bi tako Bog kaznoval grehe
ljudi. Naj bi torej preprosti ljudje sami razločili, ali nepravična oblast
sledi navodilom višje instance, ali pa kot grešna ter družbi škodljiva
institucija ravna v nasprotju z njeno voljo? Na to vprašanje Calvin v
nobeni od izdaj ne ponudi jasnega odgovora.
Francoski reformator je torej zagovornik »krščanske politije«,7 ki
bi jo Luther bržkone označil za protislovno, in ker je za tako ureditev
nujna »dvojna« vlada uradnikov in duhovnikov, morajo ti sodelovati
6 Skinner trdi, da so bili reformatorji v času, ko so se nekateri oblastniki obrnili
proti njim, večinoma povsem nepripravljeni, da s peresom ubranijo svojo Cerkev.
Zmoti ga predvsem Calvinova teorija »pasivne pokorščine«, ki ljudstvu dopušča
precej manj možnosti upora proti krivični oblasti kot pa Luthrovo pisanje.
7 Calvin v zvezi z državno oziroma politično ureditvijo navaja izraze politia,
ordinatio, gubernatio respublica in civitas, ki so si pomensko dokaj blizu in so v
besedilu razvrščeni poljubno. Nekajkrat zasledimo tudi izraz politia christiana,
ki pa se nanaša predvsem na krščanske zakone in institucije znotraj ureditve.
102
