Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 105
TOMA@ JURCA
in spoštovati službo drug drugega. Le tako lahko obe oblasti vodita
isto telo vernikov, ki so obenem tudi državljani, in narobe. Obe
skupnosti, universitas civium in universitas fidelium, je enačil že Marsilij
Padovanski, a z docela nasprotnim namenom, saj je s tem hotel
vključiti vse državljane/kristjane v upravljanje Cerkve in to narediti
za državno institucijo. Pri Marsiliju, ki vero strogo loči od politike, je
zemeljska oblast nedeljiva in jo pooseblja zakonodajalec, v katerem
so posredno združeni vsi državljani oziroma verniki, pri Calvinu pa
je oblast, kot rečeno, dvojna. A Marsilij je živel v drugačnem času in
je svojega Zaščitnika miru napisal predvsem v obrambo pred zahtevami
rimske Cerkve, Calvin pa se je od nje že lahko odcepil in je leta 1541 v
Ženevi pomagal osnovati skupnost, katere glavni cilj je bila izgradnja
(povzel jo je s Pavlovim terminom aedificatio) Božjega kraljestva na
zemlji. Dvajseto poglavje IV. knjige dela Institutio Religionis christianae
tako odseva nekatere zamisli, ki so jih uresničili po njegovi vrnitvi v
Ženevo in so po Butzerjevem zgledu temeljile predvsem na zapovedih
Svetega pisma. Calvin zemeljske oblastnike nagovori z besedami Josa-
fata, četrtega kralja Jude: »Glejte, kaj boste delali, kajti ne smete soditi po
človeško, ampak v imenu Gospoda, ki je z vami, ko razsojate. Strah Gospodov
naj bo v vas! Pazite, kako boste delali, kajti pri Gospodu, našem Bogu ni
krivice, ne pristranskosti, ne sprejemanja podkupnine. (2 Krn 19,6.) […]
Kajti, če so krivi zanemarjanja svojih dolžnosti, ne storijo krivice le
ljudem, ki so jim s tem povzročili škodo, ampak tudi Bogu, čigar
sveto sodbo so onečastili.« (Calvin, 1835: 479.) Kar je za Luthra
pravičnost in modra presoja, je za Calvina torej strah pred Bogom.
Vsak zemeljski oblastnik se mora zavedati, da so njegova usta inštru-
ment Božje resnice, in se mora zato ravnati v skladu z njegovo besedo,
zapisano v Bibliji. Calvinovo versko-politično razmišljanje bi po tej
plati sodilo med renesančne utopije in tudi njegova družbena pravila
so precej podobna tistim, ki jih zasledimo v znamenitem delu Tho-
masa Moora. Za razliko od drugih, predvsem aristotelovsko narav-
nanih teologov se z različnimi vrstami političnih ureditev in raziska-
vami o njihovi primernosti, kakršne zasledimo celo pri Savonaroli in
njegovem Traktatu o firenški vladi, ne ukvarja. Prva instanca je vedno
Bog, kako pa si ljudje razdelijo oblast in določijo najboljšo ureditev,
je drugotnega pomena. A čeprav bi njegovo državo lahko označili za
103
in spoštovati službo drug drugega. Le tako lahko obe oblasti vodita
isto telo vernikov, ki so obenem tudi državljani, in narobe. Obe
skupnosti, universitas civium in universitas fidelium, je enačil že Marsilij
Padovanski, a z docela nasprotnim namenom, saj je s tem hotel
vključiti vse državljane/kristjane v upravljanje Cerkve in to narediti
za državno institucijo. Pri Marsiliju, ki vero strogo loči od politike, je
zemeljska oblast nedeljiva in jo pooseblja zakonodajalec, v katerem
so posredno združeni vsi državljani oziroma verniki, pri Calvinu pa
je oblast, kot rečeno, dvojna. A Marsilij je živel v drugačnem času in
je svojega Zaščitnika miru napisal predvsem v obrambo pred zahtevami
rimske Cerkve, Calvin pa se je od nje že lahko odcepil in je leta 1541 v
Ženevi pomagal osnovati skupnost, katere glavni cilj je bila izgradnja
(povzel jo je s Pavlovim terminom aedificatio) Božjega kraljestva na
zemlji. Dvajseto poglavje IV. knjige dela Institutio Religionis christianae
tako odseva nekatere zamisli, ki so jih uresničili po njegovi vrnitvi v
Ženevo in so po Butzerjevem zgledu temeljile predvsem na zapovedih
Svetega pisma. Calvin zemeljske oblastnike nagovori z besedami Josa-
fata, četrtega kralja Jude: »Glejte, kaj boste delali, kajti ne smete soditi po
človeško, ampak v imenu Gospoda, ki je z vami, ko razsojate. Strah Gospodov
naj bo v vas! Pazite, kako boste delali, kajti pri Gospodu, našem Bogu ni
krivice, ne pristranskosti, ne sprejemanja podkupnine. (2 Krn 19,6.) […]
Kajti, če so krivi zanemarjanja svojih dolžnosti, ne storijo krivice le
ljudem, ki so jim s tem povzročili škodo, ampak tudi Bogu, čigar
sveto sodbo so onečastili.« (Calvin, 1835: 479.) Kar je za Luthra
pravičnost in modra presoja, je za Calvina torej strah pred Bogom.
Vsak zemeljski oblastnik se mora zavedati, da so njegova usta inštru-
ment Božje resnice, in se mora zato ravnati v skladu z njegovo besedo,
zapisano v Bibliji. Calvinovo versko-politično razmišljanje bi po tej
plati sodilo med renesančne utopije in tudi njegova družbena pravila
so precej podobna tistim, ki jih zasledimo v znamenitem delu Tho-
masa Moora. Za razliko od drugih, predvsem aristotelovsko narav-
nanih teologov se z različnimi vrstami političnih ureditev in raziska-
vami o njihovi primernosti, kakršne zasledimo celo pri Savonaroli in
njegovem Traktatu o firenški vladi, ne ukvarja. Prva instanca je vedno
Bog, kako pa si ljudje razdelijo oblast in določijo najboljšo ureditev,
je drugotnega pomena. A čeprav bi njegovo državo lahko označili za
103
