Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 102
RAZPRAVE, [TUDIJE
Luthra nadvse pomembno. »Če vam knez ali posvetni vladar ukaže,
da ubogate papeža, da verjamete v to ali ono, ali pa da izročite knjige,
potem mora biti vaš odgovor tak: Ne gre, da bi Lucifer sedel zraven
Boga. Gospod, dolžan sem vam pokorščino v zvezi s svojim življenjem
in premoženjem. Ukažite mi, kar spada v pristojnost vaših moči, in
ubogal vas bom. Če pa mi zapoveste, v kaj moram verovati, in da
moram v skladu s tem ukazom izročiti svoje knjige, vas ne bom
ubogal.« (Luther, 1967: II, 381.) Če bi kristjan ubogal podobne ukaze,
po Luthrovih besedah ne bi bil nič boljši od tistih, ki so izročili
Kristusa Pilatu.
Termin Obrigkeit Luther pogosto izmenjuje z izrazom Gewalt, ki je
pomensko nekoliko natančnejši in se nanaša na točno določen
element oblasti, ki ga lahko enačimo s prisilo. Semantično ga na
protestantom sovražni strani zajema pojem plenitudo potestatis, ki se
nanaša na papeževo vrhovno moč, v okvir katere sodi tudi prisila, in
pa izrazi iz cerkvenega pravnega slovarja, kot so imperium, auctoritas
ter v izvršnem smislu executio. Gre torej za posvetni meč, omenjen v
Pavlovem pismu Rimljanom, oziroma izvršno oblast, ki je po mnenju
Luthra v rokah posvetnega vladarja in mora bolj kot na človeških
zakonih, ki so nemalokrat nepopolni in pomanjkljivo zasnovani,
temeljiti na pravičnosti (Recht, Gerechtigkeit) ter modri presoji. Spis
O posvetni oblasti Luther tako sklene z mislijo: »O Karlu, vojvodi Bur-
gundskem, kroži tale zgodba. Ko je neki plemič ujel svojega sovraž-
nika, je nesrečnikova žena prišla odkupit njegovo življenje, plemič pa
ji je odvrnil, da bo možu prizanesel, če bo spala z njim. Ženska je bila
krepostna, a ker jo je skrbelo za moža, je le tega vprašala, ali naj v
zameno za njegovo svobodo ugodi plemiču. Mož je hotel rešiti svoje
življenje in je privolil. Dan potem, ko je plemič spal z žensko, pa je
moža obglavil in ji ga izročil mrtvega. Ženska se je pritožila vojvodi
Karlu, ki je poslal po plemiča in mu ukazal, da jo vzame za ženo. Dan
po poroki ga je dal obglaviti, ženska, katere čast je bila tako oprana,
pa je dobila vse njegovo premoženje. Res primerna kazen za hudo-
delstvo, vredna velikega vladarja. Noben papež, odvetnik ali knjiga
ne bi mogli pripraviti vojvode k taki razsodbi. Tej sta botrovala zgolj
njegova modrost in razum, ki sta koristnejša od vseh zakonov in
knjig.« (Luther, 1967: II, 393–394.)
100
Luthra nadvse pomembno. »Če vam knez ali posvetni vladar ukaže,
da ubogate papeža, da verjamete v to ali ono, ali pa da izročite knjige,
potem mora biti vaš odgovor tak: Ne gre, da bi Lucifer sedel zraven
Boga. Gospod, dolžan sem vam pokorščino v zvezi s svojim življenjem
in premoženjem. Ukažite mi, kar spada v pristojnost vaših moči, in
ubogal vas bom. Če pa mi zapoveste, v kaj moram verovati, in da
moram v skladu s tem ukazom izročiti svoje knjige, vas ne bom
ubogal.« (Luther, 1967: II, 381.) Če bi kristjan ubogal podobne ukaze,
po Luthrovih besedah ne bi bil nič boljši od tistih, ki so izročili
Kristusa Pilatu.
Termin Obrigkeit Luther pogosto izmenjuje z izrazom Gewalt, ki je
pomensko nekoliko natančnejši in se nanaša na točno določen
element oblasti, ki ga lahko enačimo s prisilo. Semantično ga na
protestantom sovražni strani zajema pojem plenitudo potestatis, ki se
nanaša na papeževo vrhovno moč, v okvir katere sodi tudi prisila, in
pa izrazi iz cerkvenega pravnega slovarja, kot so imperium, auctoritas
ter v izvršnem smislu executio. Gre torej za posvetni meč, omenjen v
Pavlovem pismu Rimljanom, oziroma izvršno oblast, ki je po mnenju
Luthra v rokah posvetnega vladarja in mora bolj kot na človeških
zakonih, ki so nemalokrat nepopolni in pomanjkljivo zasnovani,
temeljiti na pravičnosti (Recht, Gerechtigkeit) ter modri presoji. Spis
O posvetni oblasti Luther tako sklene z mislijo: »O Karlu, vojvodi Bur-
gundskem, kroži tale zgodba. Ko je neki plemič ujel svojega sovraž-
nika, je nesrečnikova žena prišla odkupit njegovo življenje, plemič pa
ji je odvrnil, da bo možu prizanesel, če bo spala z njim. Ženska je bila
krepostna, a ker jo je skrbelo za moža, je le tega vprašala, ali naj v
zameno za njegovo svobodo ugodi plemiču. Mož je hotel rešiti svoje
življenje in je privolil. Dan potem, ko je plemič spal z žensko, pa je
moža obglavil in ji ga izročil mrtvega. Ženska se je pritožila vojvodi
Karlu, ki je poslal po plemiča in mu ukazal, da jo vzame za ženo. Dan
po poroki ga je dal obglaviti, ženska, katere čast je bila tako oprana,
pa je dobila vse njegovo premoženje. Res primerna kazen za hudo-
delstvo, vredna velikega vladarja. Noben papež, odvetnik ali knjiga
ne bi mogli pripraviti vojvode k taki razsodbi. Tej sta botrovala zgolj
njegova modrost in razum, ki sta koristnejša od vseh zakonov in
knjig.« (Luther, 1967: II, 393–394.)
100
