Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 98
RAZPRAVE, [TUDIJE
pet let pozneje. Francoski reformator je delo večkrat popravil in
dopolnil, končno različico pa so v latinščini izdali leta 1559.
KRATKA PRIMERJAVA LUTHROVIH IN CALVINOVIH SPISOV
Primerjava zajema besedili An den christlichen Adel deutscher Nation
in Von weltlicher Obrigkeit Martina Luthra ter 20. poglavje v IV. knjigi
dela Institutio Religionis christianae Jeana Calvina.
Težavno razmerje med sveto in posvetno oblastjo je burilo duhove
političnih filozofov zahodne Evrope predvsem v srednjem veku. Že
od časov antičnega Rima so bili posvetni vladarji tako ali drugače
vključeni v administracijo in organizacijo Cerkve, kar se je kazalo
predvsem pri nadzoru nad prvimi koncili, na drugi strani pa so kleriki
tudi sami posegali po posvetni oblasti, o čemer najbolj očitno priča
obdobje t. i. hildebrandskega papeštva. Lahko bi torej rekli, da sta
bili Cerkev in država v srednjem veku eno telo. Tako so Dante, Marsilij
Padovanski1 in William Ockham v začetku 14. stoletja s svojimi spisi
jasno opozorili na zapleteno problematiko boja med papežem in
cesarjem za vrhovno oblast, s prihodom humanizma, vzponom
nacionalnih držav in posledičnim zatonom srednjeveškega papeštva
pa so se v okviru reformacije razvile nove s tem povezane teorije.
Protestanti so pri širjenju svojih zamisli potrebovali podporo in
zaščito posvetnih vladarjev, zato so morali v skladu s svojimi prepri-
čanji izoblikovati tudi temu primerno politično misel. Ta je predvsem
v nemškem primeru neločljivo povezana s t. i. Landeskirche ali deželno
1 Marsilij Padovanski (ok. 1285–1342) je eden najzanimivejših mislecev srednjega
veka. Čeprav ga ne bi mogli prištevati med reformatorje, saj se v versko dogmatiko
ni spuščal, pa je njegova življenjska pot vsaj deloma podobna Luthrovi. S svojimi
spisi si je nakopal jezo papeža in prislužil izobčenje, zaščito pa je užival pri
vplivnem plemiču Ludviku Bavarskem. V svojem delu Defensor pacis predstavi v
nekaterih pogledih povsem sodobno državno ureditev, kjer ima osrednjo vlogo
ljudski zakonodajalec, v katerega so posredno vključeni vsi družbeni sloji. Ljudski
zakonodajalec je za Marsilija vrhovno telo v politični skupnosti, zato mu mora
biti podrejena tudi Cerkev. Gre torej za prvo odmevnejšo sistematično razpravo
o tem, da mora na zemlji vladati posvetni oblastnik in ne papež, katerega zahteve
v zvezi s tem naj bi bile popolnoma neutemeljene.
96
pet let pozneje. Francoski reformator je delo večkrat popravil in
dopolnil, končno različico pa so v latinščini izdali leta 1559.
KRATKA PRIMERJAVA LUTHROVIH IN CALVINOVIH SPISOV
Primerjava zajema besedili An den christlichen Adel deutscher Nation
in Von weltlicher Obrigkeit Martina Luthra ter 20. poglavje v IV. knjigi
dela Institutio Religionis christianae Jeana Calvina.
Težavno razmerje med sveto in posvetno oblastjo je burilo duhove
političnih filozofov zahodne Evrope predvsem v srednjem veku. Že
od časov antičnega Rima so bili posvetni vladarji tako ali drugače
vključeni v administracijo in organizacijo Cerkve, kar se je kazalo
predvsem pri nadzoru nad prvimi koncili, na drugi strani pa so kleriki
tudi sami posegali po posvetni oblasti, o čemer najbolj očitno priča
obdobje t. i. hildebrandskega papeštva. Lahko bi torej rekli, da sta
bili Cerkev in država v srednjem veku eno telo. Tako so Dante, Marsilij
Padovanski1 in William Ockham v začetku 14. stoletja s svojimi spisi
jasno opozorili na zapleteno problematiko boja med papežem in
cesarjem za vrhovno oblast, s prihodom humanizma, vzponom
nacionalnih držav in posledičnim zatonom srednjeveškega papeštva
pa so se v okviru reformacije razvile nove s tem povezane teorije.
Protestanti so pri širjenju svojih zamisli potrebovali podporo in
zaščito posvetnih vladarjev, zato so morali v skladu s svojimi prepri-
čanji izoblikovati tudi temu primerno politično misel. Ta je predvsem
v nemškem primeru neločljivo povezana s t. i. Landeskirche ali deželno
1 Marsilij Padovanski (ok. 1285–1342) je eden najzanimivejših mislecev srednjega
veka. Čeprav ga ne bi mogli prištevati med reformatorje, saj se v versko dogmatiko
ni spuščal, pa je njegova življenjska pot vsaj deloma podobna Luthrovi. S svojimi
spisi si je nakopal jezo papeža in prislužil izobčenje, zaščito pa je užival pri
vplivnem plemiču Ludviku Bavarskem. V svojem delu Defensor pacis predstavi v
nekaterih pogledih povsem sodobno državno ureditev, kjer ima osrednjo vlogo
ljudski zakonodajalec, v katerega so posredno vključeni vsi družbeni sloji. Ljudski
zakonodajalec je za Marsilija vrhovno telo v politični skupnosti, zato mu mora
biti podrejena tudi Cerkev. Gre torej za prvo odmevnejšo sistematično razpravo
o tem, da mora na zemlji vladati posvetni oblastnik in ne papež, katerega zahteve
v zvezi s tem naj bi bile popolnoma neutemeljene.
96
