Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 106
RAZPRAVE, [TUDIJE
dokaj strogo teokracijo, je ta v določenih pogledih kljub vsemu
presegala nekatere tovrstne srednjeveške razprave in sčasoma skupaj
z drugimi dejavniki pripomogla k osvoboditvi individuuma in zgodo-
vinskemu razvoju Evrope. Tu velja omeniti predvsem njegov sistem
vsem dostopnega izobraževanja, o čemer je spregovoril tudi Trubar,
ter ekonomije, ki v skladu s protestantsko etiko ni zavračala dobička,
kar je postopoma spodbudilo razvoj srednjega razreda.
A vrnimo se k spisom. Eno osrednjih vprašanj protestantske
politične misli je bilo gotovo vezano na že omenjeno problematiko
spoštovanja krivične oblasti. Leta 1554 je John Knox spraševal Bullin-
gerja, ki je nasledil Zwinglija v Zürichu, kako ravnati v primeru, če
oblastnik podleže malikovanju in krivi veri. Bullinger mu je odgovoril,
da gre za zamotano vprašanje, o katerem je nadvse težko razpravljati
na splošno, brez konkretnega primera, in se iz previdnosti vzdržal
natančnejšega odgovora (Skinner, 2005: 189). Luther se zaradi spora
s cesarjem in nekaterimi plemiči do problematike jasno opredeli v
svojem spisu Von weltlicher Obrigkeit, Calvin pa se tudi v poznejših
izdajah svoje Institutio raje drži Pavlovih naukov o brezpogojni posluš-
nosti. Prav v tem pa je najobčutnejša razlika med Luthrovo in Calvi-
novo mislijo o posvetni oblasti, saj prva dopušča in celo spodbuja
možnost upora proti nepravičnim in krivoverskim vladarjem, druga
pa podobno ravnanje večinoma obsoja. V Calvinovi teokraciji lahko
o oblasti sodi le Bog, ki jo je postavil in jo lahko na takšen ali drugačen
način tudi odstavi. Proti koncu 20. poglavja je zapisano: »Može in
žene vežejo določene medsebojne dolžnosti, prav tako starše in
otroke. A kaj, če možje in starši zanemarijo te dolžnosti? Kaj če so
starši, ki naj bi lepo ravnali z otroki, strogi in grobi ter hudo nadle-
gujejo otroke s svojo čemernostjo (morositas). Če možje grobo ravnajo
z ženami, čeprav so ob poroki obljubili, da jih bodo ljubili in spo-
štovali. Ali naj bodo zaradi tega otroci in žene manj poslušni? (…) Če
nas tako pestijo nerazumni, brezobzirni in kruti vladarji, če nas
zanemarjajo ali vznemirjajo s svojo nepobožnostjo in krivo vero, se
najprej spomnimo svojih grehov, saj je Bog omenjeno šibo brez
dvoma namenil prav tem.« (Calvin, 1835: 494.)
Sklenimo razpravo z Luthrom. Če je vladar krivičen in če ravna v
nasprotju s pravo vero, ima kristjan možnost, da se mu upre. Po
104
dokaj strogo teokracijo, je ta v določenih pogledih kljub vsemu
presegala nekatere tovrstne srednjeveške razprave in sčasoma skupaj
z drugimi dejavniki pripomogla k osvoboditvi individuuma in zgodo-
vinskemu razvoju Evrope. Tu velja omeniti predvsem njegov sistem
vsem dostopnega izobraževanja, o čemer je spregovoril tudi Trubar,
ter ekonomije, ki v skladu s protestantsko etiko ni zavračala dobička,
kar je postopoma spodbudilo razvoj srednjega razreda.
A vrnimo se k spisom. Eno osrednjih vprašanj protestantske
politične misli je bilo gotovo vezano na že omenjeno problematiko
spoštovanja krivične oblasti. Leta 1554 je John Knox spraševal Bullin-
gerja, ki je nasledil Zwinglija v Zürichu, kako ravnati v primeru, če
oblastnik podleže malikovanju in krivi veri. Bullinger mu je odgovoril,
da gre za zamotano vprašanje, o katerem je nadvse težko razpravljati
na splošno, brez konkretnega primera, in se iz previdnosti vzdržal
natančnejšega odgovora (Skinner, 2005: 189). Luther se zaradi spora
s cesarjem in nekaterimi plemiči do problematike jasno opredeli v
svojem spisu Von weltlicher Obrigkeit, Calvin pa se tudi v poznejših
izdajah svoje Institutio raje drži Pavlovih naukov o brezpogojni posluš-
nosti. Prav v tem pa je najobčutnejša razlika med Luthrovo in Calvi-
novo mislijo o posvetni oblasti, saj prva dopušča in celo spodbuja
možnost upora proti nepravičnim in krivoverskim vladarjem, druga
pa podobno ravnanje večinoma obsoja. V Calvinovi teokraciji lahko
o oblasti sodi le Bog, ki jo je postavil in jo lahko na takšen ali drugačen
način tudi odstavi. Proti koncu 20. poglavja je zapisano: »Može in
žene vežejo določene medsebojne dolžnosti, prav tako starše in
otroke. A kaj, če možje in starši zanemarijo te dolžnosti? Kaj če so
starši, ki naj bi lepo ravnali z otroki, strogi in grobi ter hudo nadle-
gujejo otroke s svojo čemernostjo (morositas). Če možje grobo ravnajo
z ženami, čeprav so ob poroki obljubili, da jih bodo ljubili in spo-
štovali. Ali naj bodo zaradi tega otroci in žene manj poslušni? (…) Če
nas tako pestijo nerazumni, brezobzirni in kruti vladarji, če nas
zanemarjajo ali vznemirjajo s svojo nepobožnostjo in krivo vero, se
najprej spomnimo svojih grehov, saj je Bog omenjeno šibo brez
dvoma namenil prav tem.« (Calvin, 1835: 494.)
Sklenimo razpravo z Luthrom. Če je vladar krivičen in če ravna v
nasprotju s pravo vero, ima kristjan možnost, da se mu upre. Po
104
