Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 111
ULRICH KÖPF
skoraj 200 straneh predstavi pregled krščanskega verskega nauka: ne
le uvod v evangelije, temveč tudi obširno skico odrešenjske zgodovine
od stvaritve prvega človeka do pogube človeške narave in njene
obnovitve s pomočjo Sina Božjega. »Skratka, v tem slovenskem
predgovoru učim svoje ljube rojake prav skrbno, najpreprosteje, z
jasnimi, razumljivimi besedami in izčrpnimi izvajanji, zakaj se je več-
ni Sin Božji, Jezus Kristus, naš gospod in edini odrešenik, učlovečil,
zakaj je trpel in umrl, kako postanemo deležni vseh njegovih dobrot
in zaslug edino s pravo vero vanj, in druge krščanske nauke[…].«4 Iz
nemškega predgovora vendarle izvemo najpomembnejše Trubarjeve
misli, medtem ko se argumentiranje teologa in način dela prevajalca
Svetega pisma v celoti razodenejo le tistemu, ki razume tudi slovensko
besedilo. Menim pa, da lahko v takih okoliščinah kljub temu izpeljem
nekatere ugotovitve o Trubarju teologu.
1. STALIŠČE PRIMOŽA TRUBARJA
DO ZNANSTVENE TEOLOGIJE
Opredelitev Primoža Trubarja začenjam z ugotovitvijo: Trubar ni
bil znanstveni teolog.
To je razvidno že iz njegove izobrazbe.5 Trubar v svoji mladosti ni
bil deležen niti takrat običajne sholastične izobrazbe, prav tako ne v
predmetih artistične fakultete, niti temeljite humanistične izobrazbe.
Po kratkem šolanju na hrvaški Reki je približno dve leti preživel v
Salzburgu; najbrž je obiskoval šolo samostana sv. Petra. Nato je v
Trstu postal sodelavec humanistično izobraženega škofa Petra Bono-
ma, ki je tudi skrbel za izobraževanje svojih duhovnikov. Pri njem je
Trubar najprej spoznal Parafraze Erazma Rotterdamskega k Novi
zavezi, serijo latinskih, toda preprostih razlag knjig Nove zaveze, ki je
izhajala med letoma 1510 in 1524, ter pozneje tudi Calvinovo delo o
4 Nemški predgovor k Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta, Tübingen 1557–58
(Sakrausky, str. 100).
5 O tem Mirko Rupel, Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators.
Prevod Balduin Saria. Südosteuropaschriften 5, München 1965, str. 14–32.
109
skoraj 200 straneh predstavi pregled krščanskega verskega nauka: ne
le uvod v evangelije, temveč tudi obširno skico odrešenjske zgodovine
od stvaritve prvega človeka do pogube človeške narave in njene
obnovitve s pomočjo Sina Božjega. »Skratka, v tem slovenskem
predgovoru učim svoje ljube rojake prav skrbno, najpreprosteje, z
jasnimi, razumljivimi besedami in izčrpnimi izvajanji, zakaj se je več-
ni Sin Božji, Jezus Kristus, naš gospod in edini odrešenik, učlovečil,
zakaj je trpel in umrl, kako postanemo deležni vseh njegovih dobrot
in zaslug edino s pravo vero vanj, in druge krščanske nauke[…].«4 Iz
nemškega predgovora vendarle izvemo najpomembnejše Trubarjeve
misli, medtem ko se argumentiranje teologa in način dela prevajalca
Svetega pisma v celoti razodenejo le tistemu, ki razume tudi slovensko
besedilo. Menim pa, da lahko v takih okoliščinah kljub temu izpeljem
nekatere ugotovitve o Trubarju teologu.
1. STALIŠČE PRIMOŽA TRUBARJA
DO ZNANSTVENE TEOLOGIJE
Opredelitev Primoža Trubarja začenjam z ugotovitvijo: Trubar ni
bil znanstveni teolog.
To je razvidno že iz njegove izobrazbe.5 Trubar v svoji mladosti ni
bil deležen niti takrat običajne sholastične izobrazbe, prav tako ne v
predmetih artistične fakultete, niti temeljite humanistične izobrazbe.
Po kratkem šolanju na hrvaški Reki je približno dve leti preživel v
Salzburgu; najbrž je obiskoval šolo samostana sv. Petra. Nato je v
Trstu postal sodelavec humanistično izobraženega škofa Petra Bono-
ma, ki je tudi skrbel za izobraževanje svojih duhovnikov. Pri njem je
Trubar najprej spoznal Parafraze Erazma Rotterdamskega k Novi
zavezi, serijo latinskih, toda preprostih razlag knjig Nove zaveze, ki je
izhajala med letoma 1510 in 1524, ter pozneje tudi Calvinovo delo o
4 Nemški predgovor k Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta, Tübingen 1557–58
(Sakrausky, str. 100).
5 O tem Mirko Rupel, Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators.
Prevod Balduin Saria. Südosteuropaschriften 5, München 1965, str. 14–32.
109
