Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 115
ULRICH KÖPF
lusa.16 V naslednjem letu je v pismu Bullingerju hvaležno poudaril,
da že sedemnajst let uporablja njegove komentarje in tudi spise
Konrada Pellicana.17 Ko se je leta 1548 zatekel v Nürnberg k Veitu
Dietrichu, se je moral – vsaj navzven – odločiti za wittenberško
usmeritev. Večkrat je tudi izrazil pripadnost »luterancem«.18 Kako
neodločno se je s tem postavil na stran strogo luteranske linije, je
videti že v njegovih stalnih stikih z Bullingerjem po letu 1548 in v
vsebinskih izjavah.
Primož Trubar je skušal spraviti wittenberško in züriško refor-
macijo. Ta posredovalna težnja se v njegovi teologiji kaže najizraziteje
v tem, kako je obravnaval najspornejšo tematiko: razlago Gospodove
večerje. Ravno o tem se Luther in Zwingli na Marburškem kolokviju
leta 1529 nista sporazumela in ta točka je tudi dolgo ostala jabolko
spora med wittenberškimi in švicarskimi reformatorji. Trubar se
kljub pripadnosti luteranstvu ni dokončno opredelil za strogo lute-
ransko smer in se je izrecno branil pred očitkom, da je pripadnike
zwinglijevske usmeritve obsodil kot krivoverce.19 Še pogosteje se je
moral braniti pred sumničenji iz luteranskih ali staroverskih krogov,
da naj bi bil privrženec Švicarjev in spiritualistov oz. zanesenjakov,
sanjačev. Tako je leta 1560 potožil kralju Maksimilijanu, da so ga pri
württemberškem vojvodi neupravičeno zatožili, »da so baje v mojih
tiskanih slovenskih knjigah nepravilni prevodi, velike zmote, krive
razlage, krivoverski in zwinglijanski nazori o krstu, Gospodovi večerji,
opravičenju itd.«.20 V predgovoru k pregledu svojih do leta 1561
izdanih slovenskih objav je očitek zavrnil, »češ da ni spiritualist in da
16 Rupel, Primus Truber (glej opombo 5), str. 227 sl.
17 Elze, str. 19 sl.
18 »Mi Luteranci«: npr. predgovor h knjigi Ta celi Psalter Davidov, Tübingen 1566
(Sakrausky, str. 341); h Katekizmu, Tübingen 1575 (prav tam, str. 374).
19 Naslovljeno Bullingerju 13. 3. 1557 iz Kemptena (Elze, str. 23 sl.; Rajhman, str.
25–26, 28): »In pri tem vam ne morem prikriti, da se mi je v času, odkar sem tu,
zgodilo, da so nekateri v Ravensburgu in Memmingenu o meni govorili, češ da
sem tu javno na prižnici vse zwinglijance preklel in jih za krivoverce zmerajl. In
kolikor bi bila prišla taka govorica o meni tudi do vas in drugih služabnikov
helvetskih cerkva, nikakor tega ne verjemite ter me opravičite, zakaj tega nisem
ne v slovenskih deželah ne v Rothenburgu nad Taubero, še manj pa tu na prižnici
niti v zasebnih pogovorih nikoli ne misalil ne govoril […].«
20 Elze, str. 36; Rajhman, str. 38, 41.
113
lusa.16 V naslednjem letu je v pismu Bullingerju hvaležno poudaril,
da že sedemnajst let uporablja njegove komentarje in tudi spise
Konrada Pellicana.17 Ko se je leta 1548 zatekel v Nürnberg k Veitu
Dietrichu, se je moral – vsaj navzven – odločiti za wittenberško
usmeritev. Večkrat je tudi izrazil pripadnost »luterancem«.18 Kako
neodločno se je s tem postavil na stran strogo luteranske linije, je
videti že v njegovih stalnih stikih z Bullingerjem po letu 1548 in v
vsebinskih izjavah.
Primož Trubar je skušal spraviti wittenberško in züriško refor-
macijo. Ta posredovalna težnja se v njegovi teologiji kaže najizraziteje
v tem, kako je obravnaval najspornejšo tematiko: razlago Gospodove
večerje. Ravno o tem se Luther in Zwingli na Marburškem kolokviju
leta 1529 nista sporazumela in ta točka je tudi dolgo ostala jabolko
spora med wittenberškimi in švicarskimi reformatorji. Trubar se
kljub pripadnosti luteranstvu ni dokončno opredelil za strogo lute-
ransko smer in se je izrecno branil pred očitkom, da je pripadnike
zwinglijevske usmeritve obsodil kot krivoverce.19 Še pogosteje se je
moral braniti pred sumničenji iz luteranskih ali staroverskih krogov,
da naj bi bil privrženec Švicarjev in spiritualistov oz. zanesenjakov,
sanjačev. Tako je leta 1560 potožil kralju Maksimilijanu, da so ga pri
württemberškem vojvodi neupravičeno zatožili, »da so baje v mojih
tiskanih slovenskih knjigah nepravilni prevodi, velike zmote, krive
razlage, krivoverski in zwinglijanski nazori o krstu, Gospodovi večerji,
opravičenju itd.«.20 V predgovoru k pregledu svojih do leta 1561
izdanih slovenskih objav je očitek zavrnil, »češ da ni spiritualist in da
16 Rupel, Primus Truber (glej opombo 5), str. 227 sl.
17 Elze, str. 19 sl.
18 »Mi Luteranci«: npr. predgovor h knjigi Ta celi Psalter Davidov, Tübingen 1566
(Sakrausky, str. 341); h Katekizmu, Tübingen 1575 (prav tam, str. 374).
19 Naslovljeno Bullingerju 13. 3. 1557 iz Kemptena (Elze, str. 23 sl.; Rajhman, str.
25–26, 28): »In pri tem vam ne morem prikriti, da se mi je v času, odkar sem tu,
zgodilo, da so nekateri v Ravensburgu in Memmingenu o meni govorili, češ da
sem tu javno na prižnici vse zwinglijance preklel in jih za krivoverce zmerajl. In
kolikor bi bila prišla taka govorica o meni tudi do vas in drugih služabnikov
helvetskih cerkva, nikakor tega ne verjemite ter me opravičite, zakaj tega nisem
ne v slovenskih deželah ne v Rothenburgu nad Taubero, še manj pa tu na prižnici
niti v zasebnih pogovorih nikoli ne misalil ne govoril […].«
20 Elze, str. 36; Rajhman, str. 38, 41.
113
