Page 13 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 13
RAZPBERSEADAVUER,ED[NTIKUA DIJE
Marko Ker{evan
REFORMACIJA,
PROTESTANTSKO KR[^ANSTVO
IN ZNA^ILNOSTI MODERNE DRU@BE
Tema o odnosu med reformacijo, protestantizmom in moderno
družbo* je že dolgo znana in dolgo obravnavana tema, prav tako
temeljna teza o njihovi medsebojni povezanosti. Ni treba in nismo
kompetentni, da bi posegali za razlago in utemeljitev k Heglu, ki v
svoji Filozofiji zgodovine oziroma v njenem sklepnem delu, ko govori o
novem veku, primerja reformacijo s »soncem, ki vse preobrazi« s svojo
temeljno vsebino/sporočilom: »človek je sam po sebi določen, da bo
svoboden« (Hegel, 1966: 427, 432.). Prav sociologija sama – kot
znanost, ki je zrasla z moderno družbo, kot njena refleksija – jo je
zaznala in obravnavala tako rekoč od svojih začetkov. Naj spomnim
samo na Marxa in njegovo oznako v Kapitalu, da je »krščanstvo,
namreč v meščanskem obdobju svojega razvoja, v protestantizmu,
deizmu itd., s svojim kultom abstraktnega človeka najustreznejša
oblika religije za družbo blagovnih proizvajalcev« (Marx 1961: 92),
pa seveda na Maxa Webra z njegovo temo in tezo v Protestantski etiki
in duhu kapitalizma, Durkheima in njegovo prepoznanje »religioznega
statusa človeške osebe«, »kulta človeka« kot posameznika v sodobni
družbi ter vloge krščanskega pojmovanja osebe pri tem, o kateri piše
njegov učenec in naslednik Mauss (Durkheim, 1992: 46–49; Mauss,
1975: 247, 250).1
* Obravnava je bila predstavljena leta 2008 na simpoziju Obdobja 27.
1 V razpravi iz leta 1938 Kategorija človeškega duha: pojem osebe in Jaza Mauss zapiše,
da »je naš pojem osebe še vedno v osnovi krščanski pojem«. Posebej podčrta:
»Ni mogoče dovolj poudariti pomena (protestantskih – op. M.K.) sekt in gibanj
v vsem 17. in 18. stoletju za oblikovanje političnega in filozofskega mišljenja. Tu
11
Marko Ker{evan
REFORMACIJA,
PROTESTANTSKO KR[^ANSTVO
IN ZNA^ILNOSTI MODERNE DRU@BE
Tema o odnosu med reformacijo, protestantizmom in moderno
družbo* je že dolgo znana in dolgo obravnavana tema, prav tako
temeljna teza o njihovi medsebojni povezanosti. Ni treba in nismo
kompetentni, da bi posegali za razlago in utemeljitev k Heglu, ki v
svoji Filozofiji zgodovine oziroma v njenem sklepnem delu, ko govori o
novem veku, primerja reformacijo s »soncem, ki vse preobrazi« s svojo
temeljno vsebino/sporočilom: »človek je sam po sebi določen, da bo
svoboden« (Hegel, 1966: 427, 432.). Prav sociologija sama – kot
znanost, ki je zrasla z moderno družbo, kot njena refleksija – jo je
zaznala in obravnavala tako rekoč od svojih začetkov. Naj spomnim
samo na Marxa in njegovo oznako v Kapitalu, da je »krščanstvo,
namreč v meščanskem obdobju svojega razvoja, v protestantizmu,
deizmu itd., s svojim kultom abstraktnega človeka najustreznejša
oblika religije za družbo blagovnih proizvajalcev« (Marx 1961: 92),
pa seveda na Maxa Webra z njegovo temo in tezo v Protestantski etiki
in duhu kapitalizma, Durkheima in njegovo prepoznanje »religioznega
statusa človeške osebe«, »kulta človeka« kot posameznika v sodobni
družbi ter vloge krščanskega pojmovanja osebe pri tem, o kateri piše
njegov učenec in naslednik Mauss (Durkheim, 1992: 46–49; Mauss,
1975: 247, 250).1
* Obravnava je bila predstavljena leta 2008 na simpoziju Obdobja 27.
1 V razpravi iz leta 1938 Kategorija človeškega duha: pojem osebe in Jaza Mauss zapiše,
da »je naš pojem osebe še vedno v osnovi krščanski pojem«. Posebej podčrta:
»Ni mogoče dovolj poudariti pomena (protestantskih – op. M.K.) sekt in gibanj
v vsem 17. in 18. stoletju za oblikovanje političnega in filozofskega mišljenja. Tu
11
