Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 16
RAZPRAVE, [TUDIJE
jami in/ali kako so te uspele recipirati tuje, zahodne dosežke in
izhodišča modernosti. Kako to spreminja udomačeni zahodni pojem
modernosti same in ali lahko govorimo o modernostih v pluralu?
(Eisenstadt 1997.) Analogno in še prej se postavlja vprašanje, na kaj
se je moderni kapitalistični razvoj opiral v zahodnih družbah z
neprotestantskim krščanstvom; da je v teh družbah ta razvoj stekel
počasneje in z zaostanki, je gotovo; po drugi strani pa primeri neka-
terih okolij kažejo, da samo obstoj protestantskega krščanstva brez
drugih ustreznih dejavnikov tudi ni imel takšnih učinkov.
Uporabljamo izraz protestantsko krščanstvo in ne enostavno prote-
stantizem, to pa zato, da usmerimo pozornost prav na versko-krščan-
sko jedro protestantizma in njegov pomen in ne na njegove druge,
zunanje ali obrobne značilnosti, pa čeprav so bile tudi vplivne in
pomembne. Protestantizem je v svojem jedru seveda »krščanstvo na
protestantski način«: po prepričanju protestantov je ta način prav v
osredinjenju/samoomejitvi na jedro krščanskega verovanja, izraže-
nega kasneje v znanih štirih samoomejitvah in hkrati poudarkih:
samo po milosti, samo po Kristusu, samo po veri, samo po Pismu. Vse
te omejitve se stekajo v eno samo (in izhajajo iz nje): samo Bog, solus
Deus, soli Deo gloria (Jüngel, 1999: 127).
Protestantsko načelo je, da v človeškem odnosu do Boga deluje
samo Bog in da nas nobeno človeško prizadevanje, nobena aspiracija,
še posebej ne religiozna, pa tudi noben intelektualni, moralni ali
religiozni »dosežek« ne more spet združiti z njim. V tem smislu je
(reformatorski) nauk o opravičenju izraz protestantskega načela
(Tillich, po Graff, 2007: 89).
Odveč je poudarjati, da sta reformacija in protestantizem že zaradi
svojih načel od začetka do danes nekaj pluralnega – tudi ne glede na
današnjo modno nagnjenje k pluralizmu na vseh področjih. Sodobni
evangeličanski teolog ob tem pod naslovom Libertas christiana: temeljna
religiozna ideja upravičeno spomni:
»Pri opredeljevanju protestantskega je treba upoštevati kritično
relativiranje cerkvene institucije in pravice, ki gredo verovanju posa-
meznikov. ’Protestantizem’ (in tudi protestantsko krščanstvo – op.
M. K.) je vedno mnogo več kot ’evangeličanska Cerkev’. Pojem zajema
tudi z reformatorsko tradicijo prežeto ’krščanstvo zunaj Cerkve’,
14
jami in/ali kako so te uspele recipirati tuje, zahodne dosežke in
izhodišča modernosti. Kako to spreminja udomačeni zahodni pojem
modernosti same in ali lahko govorimo o modernostih v pluralu?
(Eisenstadt 1997.) Analogno in še prej se postavlja vprašanje, na kaj
se je moderni kapitalistični razvoj opiral v zahodnih družbah z
neprotestantskim krščanstvom; da je v teh družbah ta razvoj stekel
počasneje in z zaostanki, je gotovo; po drugi strani pa primeri neka-
terih okolij kažejo, da samo obstoj protestantskega krščanstva brez
drugih ustreznih dejavnikov tudi ni imel takšnih učinkov.
Uporabljamo izraz protestantsko krščanstvo in ne enostavno prote-
stantizem, to pa zato, da usmerimo pozornost prav na versko-krščan-
sko jedro protestantizma in njegov pomen in ne na njegove druge,
zunanje ali obrobne značilnosti, pa čeprav so bile tudi vplivne in
pomembne. Protestantizem je v svojem jedru seveda »krščanstvo na
protestantski način«: po prepričanju protestantov je ta način prav v
osredinjenju/samoomejitvi na jedro krščanskega verovanja, izraže-
nega kasneje v znanih štirih samoomejitvah in hkrati poudarkih:
samo po milosti, samo po Kristusu, samo po veri, samo po Pismu. Vse
te omejitve se stekajo v eno samo (in izhajajo iz nje): samo Bog, solus
Deus, soli Deo gloria (Jüngel, 1999: 127).
Protestantsko načelo je, da v človeškem odnosu do Boga deluje
samo Bog in da nas nobeno človeško prizadevanje, nobena aspiracija,
še posebej ne religiozna, pa tudi noben intelektualni, moralni ali
religiozni »dosežek« ne more spet združiti z njim. V tem smislu je
(reformatorski) nauk o opravičenju izraz protestantskega načela
(Tillich, po Graff, 2007: 89).
Odveč je poudarjati, da sta reformacija in protestantizem že zaradi
svojih načel od začetka do danes nekaj pluralnega – tudi ne glede na
današnjo modno nagnjenje k pluralizmu na vseh področjih. Sodobni
evangeličanski teolog ob tem pod naslovom Libertas christiana: temeljna
religiozna ideja upravičeno spomni:
»Pri opredeljevanju protestantskega je treba upoštevati kritično
relativiranje cerkvene institucije in pravice, ki gredo verovanju posa-
meznikov. ’Protestantizem’ (in tudi protestantsko krščanstvo – op.
M. K.) je vedno mnogo več kot ’evangeličanska Cerkev’. Pojem zajema
tudi z reformatorsko tradicijo prežeto ’krščanstvo zunaj Cerkve’,
14
