Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 14
RAZPRAVE, [TUDIJE
Ob »sveti trojici« klasikov sociologije je tu še Troeltsch s klasičnim
naslovom svojega dela iz 1911 Pomen protestantizma za nastanek moder-
nega sveta (Troeltsch 1997; Kerševan, 2001: 9–17); tu so seveda razprave
o pojmovanju in doživljanju posameznika in/kot subjekta v moderni
zahodni družbi (npr. Soeffner, 1995: 20–76), pa vse razprave, ki so se
začele in se nadaljujejo ob vprašanju modernosti glede na družbe in
kulture zunaj kroga »zahodnih družb« oziroma »zahodne civiliza-
cije« (Schluchter, 1998; Eisenstadt, 2004: 161–185; Seubert, 2006).
»Zahodna civilizacija« se, kot vemo, pogosto povezuje s krščanstvom
– govori se o njenih krščanskih temeljih ali kar naravnost o »krščanski
zahodni civilizaciji« – toda pri tem, da/ko se je iz družb zahodne
civilizacije iznedrila moderna družba, naj bi bilo na delu prav prote-
stantsko krščanstvo. In ne pozabimo: šele kot moderne družbe so
družbe »krščanskega Zahoda« dosegle tisto različnost in (pre)moč
nasproti drugim družbam in državam v svetu, zaradi katere se govori
o (vsiljeni) sodobni premoči zahodne civilizacije. (Joas in Wiegandt,
2007.) Na tem mestu pa ne bi omenjal vseh razprav, povezanih s
pomenom reformacije za uveljavljanje ljudskih jezikov, pismenosti,
moderne narodne zavesti in identitete. O tem sem govoril na obeh
simpozijih na SAZU 2008 in skupaj s sodelavci pisal v knjigi Prote-
stantizem, slovenska identiteta in združujoča se Evropa (Kerševan, 2006).
Moderno družbo in njene značilnosti so seveda od začetkov do
današnjih časov – ki jih nekateri že označujejo kot čase njenega zatona
oziroma začetka postmodernosti – spremljala tudi nasprotovanja,
kritike, spopadi, razočaranja. Protestantizmu zato ne pripisujejo le
zaslug, ampak tudi krivdo … (Medtem ko ima katoliško krščanstvo s
svojim vsaj ambivalentnim odnosom do modernosti več manevrskega
prostora.)
Kakorkoli: ob tako dolgo obravnavani temi tako rekoč ni mogoče
reči kaj utemeljeno novega; zdi pa se, da ni odveč ponoviti in podčrtati
neka že dosežena spoznanja ter opozoriti na pogoste nehotene ali
so bila postavljena vprašanja individualne svobode, posameznikove vesti, pravice
biti v neposredni skupnosti z Bogom, biti svoj lastni duhovnik in imeti notranjega
boga. Nazori Moravskih bratov, puritancev, pristašev Wesleya in pietistov so
bili podlaga, na kateri se je oblikoval pojem oseba = jaz = zavest in postal temeljna
kategorija.«.
12
Ob »sveti trojici« klasikov sociologije je tu še Troeltsch s klasičnim
naslovom svojega dela iz 1911 Pomen protestantizma za nastanek moder-
nega sveta (Troeltsch 1997; Kerševan, 2001: 9–17); tu so seveda razprave
o pojmovanju in doživljanju posameznika in/kot subjekta v moderni
zahodni družbi (npr. Soeffner, 1995: 20–76), pa vse razprave, ki so se
začele in se nadaljujejo ob vprašanju modernosti glede na družbe in
kulture zunaj kroga »zahodnih družb« oziroma »zahodne civiliza-
cije« (Schluchter, 1998; Eisenstadt, 2004: 161–185; Seubert, 2006).
»Zahodna civilizacija« se, kot vemo, pogosto povezuje s krščanstvom
– govori se o njenih krščanskih temeljih ali kar naravnost o »krščanski
zahodni civilizaciji« – toda pri tem, da/ko se je iz družb zahodne
civilizacije iznedrila moderna družba, naj bi bilo na delu prav prote-
stantsko krščanstvo. In ne pozabimo: šele kot moderne družbe so
družbe »krščanskega Zahoda« dosegle tisto različnost in (pre)moč
nasproti drugim družbam in državam v svetu, zaradi katere se govori
o (vsiljeni) sodobni premoči zahodne civilizacije. (Joas in Wiegandt,
2007.) Na tem mestu pa ne bi omenjal vseh razprav, povezanih s
pomenom reformacije za uveljavljanje ljudskih jezikov, pismenosti,
moderne narodne zavesti in identitete. O tem sem govoril na obeh
simpozijih na SAZU 2008 in skupaj s sodelavci pisal v knjigi Prote-
stantizem, slovenska identiteta in združujoča se Evropa (Kerševan, 2006).
Moderno družbo in njene značilnosti so seveda od začetkov do
današnjih časov – ki jih nekateri že označujejo kot čase njenega zatona
oziroma začetka postmodernosti – spremljala tudi nasprotovanja,
kritike, spopadi, razočaranja. Protestantizmu zato ne pripisujejo le
zaslug, ampak tudi krivdo … (Medtem ko ima katoliško krščanstvo s
svojim vsaj ambivalentnim odnosom do modernosti več manevrskega
prostora.)
Kakorkoli: ob tako dolgo obravnavani temi tako rekoč ni mogoče
reči kaj utemeljeno novega; zdi pa se, da ni odveč ponoviti in podčrtati
neka že dosežena spoznanja ter opozoriti na pogoste nehotene ali
so bila postavljena vprašanja individualne svobode, posameznikove vesti, pravice
biti v neposredni skupnosti z Bogom, biti svoj lastni duhovnik in imeti notranjega
boga. Nazori Moravskih bratov, puritancev, pristašev Wesleya in pietistov so
bili podlaga, na kateri se je oblikoval pojem oseba = jaz = zavest in postal temeljna
kategorija.«.
12
