Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 17
MARKO KER[EVAN
mnoge oblike ’privatnega krščanstva’ in ’distanciranega krščanstva’
na neostrih robovih cerkvene institucije.« (Graff, 2007: 87–88.)
V tem smislu velja spomniti na nekatere klasične analize in dose-
žena spoznanja in nesporazume ob njih.
SOCIOLOGIJA O PROTESTANTSKEM PRISPEVKU
K MODERNEMU RAZVOJU
Najodmevnejši klasični sociološki prispevek k našemu vprašanju je
znamenita raziskava Maxa Webra o protestantski etiki in duhu kapitalizma
(leta 2005 je minilo 100 let od njene objave). Ne glede na vse poznejše
razprave in kritike (npr. pregled v: Weiß, 1989; Kippenberg in Riesen-
brodt, 2001; Robertson, 1978) je Weber nesporno pokazal in dokazal
(vsaj to), da imata zavzeto posvetno delo in racionalna/racionaliza-
torska pridobitniška usmerjenost pri tem lahko versko motivacijo.
Tako motivacijo naj bi v obravnavanem času 17. in 18. stoletja nudilo
kalvinistično krščansko verovanje v predestinacijo, v vnaprejšnjo Božjo
izvolitev poklicanih – in samo poklicanih – v odrešenje in večno
življenje. Pokazal je, kako je lahko prav določen način krščanskega
verovanja in usmerjenosti v onstranstvo bil temelj, ali vsaj dodatna
vzpodbuda za zavzeto in racionalno delo v tostranstvu.
Med Webrovimi razlagami te povezave je (žal) postala najbolj
znana tista, po kateri naj bi negotovost takega vernika, ali je med
vnaprej izvoljenimi ali ne, silila k stalnemu iskanju znamenj, pre-
veritve in potrditve Božje naklonjenosti v uspešnosti svojega dela,
izražene ne naključno v najbolj objektivnem in primerljivem merilu
uspešnosti vsakega dela: v denarju in dobičku. Toda tako so razmiš-
ljali in ravnali le negotovi verniki; teh je bilo seveda mnogo, verjetno
celo večina, in Weber se je kot sociolog še posebej zanimal za njihovo
religioznost, pa čeprav gre za sestavino, ki je, kot sam pravi, »religiozni
zavesti (reformacije) gotovo videti obrobna in skoraj površinska«
(Weber, 1988: 85). Trdno verujoči za svojo vero/zaupanje v Božjo
milost niso iskali zunanjih znamenj in preverjanja: notranja gotovost
izbranosti jih je navdajala s hvaležnostjo za nezasluženo izvoljenost,
za nezaslužen dar; hvaležnost pa ne bi bila zaresna, če se ne bi izražala
v tistem, kar je človek najboljšega zmogel – v neutrudnem delu v
15
mnoge oblike ’privatnega krščanstva’ in ’distanciranega krščanstva’
na neostrih robovih cerkvene institucije.« (Graff, 2007: 87–88.)
V tem smislu velja spomniti na nekatere klasične analize in dose-
žena spoznanja in nesporazume ob njih.
SOCIOLOGIJA O PROTESTANTSKEM PRISPEVKU
K MODERNEMU RAZVOJU
Najodmevnejši klasični sociološki prispevek k našemu vprašanju je
znamenita raziskava Maxa Webra o protestantski etiki in duhu kapitalizma
(leta 2005 je minilo 100 let od njene objave). Ne glede na vse poznejše
razprave in kritike (npr. pregled v: Weiß, 1989; Kippenberg in Riesen-
brodt, 2001; Robertson, 1978) je Weber nesporno pokazal in dokazal
(vsaj to), da imata zavzeto posvetno delo in racionalna/racionaliza-
torska pridobitniška usmerjenost pri tem lahko versko motivacijo.
Tako motivacijo naj bi v obravnavanem času 17. in 18. stoletja nudilo
kalvinistično krščansko verovanje v predestinacijo, v vnaprejšnjo Božjo
izvolitev poklicanih – in samo poklicanih – v odrešenje in večno
življenje. Pokazal je, kako je lahko prav določen način krščanskega
verovanja in usmerjenosti v onstranstvo bil temelj, ali vsaj dodatna
vzpodbuda za zavzeto in racionalno delo v tostranstvu.
Med Webrovimi razlagami te povezave je (žal) postala najbolj
znana tista, po kateri naj bi negotovost takega vernika, ali je med
vnaprej izvoljenimi ali ne, silila k stalnemu iskanju znamenj, pre-
veritve in potrditve Božje naklonjenosti v uspešnosti svojega dela,
izražene ne naključno v najbolj objektivnem in primerljivem merilu
uspešnosti vsakega dela: v denarju in dobičku. Toda tako so razmiš-
ljali in ravnali le negotovi verniki; teh je bilo seveda mnogo, verjetno
celo večina, in Weber se je kot sociolog še posebej zanimal za njihovo
religioznost, pa čeprav gre za sestavino, ki je, kot sam pravi, »religiozni
zavesti (reformacije) gotovo videti obrobna in skoraj površinska«
(Weber, 1988: 85). Trdno verujoči za svojo vero/zaupanje v Božjo
milost niso iskali zunanjih znamenj in preverjanja: notranja gotovost
izbranosti jih je navdajala s hvaležnostjo za nezasluženo izvoljenost,
za nezaslužen dar; hvaležnost pa ne bi bila zaresna, če se ne bi izražala
v tistem, kar je človek najboljšega zmogel – v neutrudnem delu v
15
