Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 15
MARKO KER[EVAN
hotene nesporazume ob njih (in morda ob tem vendarle tudi kaj
novega dodati).
»Moderna družba« je analitičen, pa tudi normativen (če hočemo:
ideološki) pojem. Tako ali drugače srečamo pri njenem opisovanju/
opredeljevanju navajane kot njene značilnosti: razvito tržno/kapita-
listično gospodarstvo (z naraščajočo delitvijo dela, urbanizacijo in
vsestranskim razvojem tehnologije); vsaj po idealu demokratično in
hkrati birokratsko organizacijo sekularizirane državne oblasti; nacio-
nalno državo, pravno državo, temeljno enakopravnost državljanov
(take) države in njihovo individualno svobodo, zagotovljeno s »pravi-
cami človeka in državljana« (svoboda vesti, govora in združevanja, ne
nazadnje verska svoboda, svoboda znanstvenega raziskovanja in
umetnosti). Ob teh bolj »strukturnih« značilnostih naj bi bile tu še
kulturne/vrednotne: moderni individualizem, delovna/podjetniška
usmerjenost, racionalizem s spremljajočo desakralizacijo sveta (»od-
čarani svet«) in razvojem znanosti, verska strpnost in pluralizem.
(Parsons, 1972; Turner, 1990; Eisenstadt, 2006)
V reformaciji in protestantizmu seveda ne gre iskati niti izvora niti
vzroka moderne družbe ali kapitalizma. Take poenostavitve in reduk-
cije je (vnaprej) izrecno zavrnil v svoji Protestantski etiki in duhu kapita-
lizma že Max Weber, pa čeprav se mu še vedno pripisujejo (Weber,
1988: 85–86, Weber, 1972: 83). Še manj je smiselno iskati kakšne
neposredne prispevke protestantizma k razvoju kapitalističnega
gospodarstva v smislu kakšnih posebnih ekonomskih naukov in
praktik pri Luthru ali Calvinu (npr. v njunih pogledih na obresti;
Weber, 1988: 84; Eisenstadt, 1996: 298 ff). Prav tako v reformaciji ne
gre videti enostavnega odseva/odraza take družbe. Že omenjena
Marxova oznaka »najustreznejše oblike religije« dovolj jasno pove,
da jo tako ne vidi niti Marx, ki mu tezo o religiji kot odrazu družbe
sicer površno pripisujejo. Gre pa za doseženo spoznanje, da moderna
družba in njene značilnosti v svojem zahodnem razvoju niso nastale
brez krščansko religioznih spodbud in opor, kakršne je dajalo še
najbolj protestantsko krščanstvo (Küenzlen, 1980; Kerševan, 1990;
Peukert, 1989; Bruce, 1996: 22–23).
Drugo vprašanje je, na kaj se je moderni razvoj (pozneje) oprl v
nezahodnih deželah z drugačnimi religijami in kulturnimi tradici-
13
hotene nesporazume ob njih (in morda ob tem vendarle tudi kaj
novega dodati).
»Moderna družba« je analitičen, pa tudi normativen (če hočemo:
ideološki) pojem. Tako ali drugače srečamo pri njenem opisovanju/
opredeljevanju navajane kot njene značilnosti: razvito tržno/kapita-
listično gospodarstvo (z naraščajočo delitvijo dela, urbanizacijo in
vsestranskim razvojem tehnologije); vsaj po idealu demokratično in
hkrati birokratsko organizacijo sekularizirane državne oblasti; nacio-
nalno državo, pravno državo, temeljno enakopravnost državljanov
(take) države in njihovo individualno svobodo, zagotovljeno s »pravi-
cami človeka in državljana« (svoboda vesti, govora in združevanja, ne
nazadnje verska svoboda, svoboda znanstvenega raziskovanja in
umetnosti). Ob teh bolj »strukturnih« značilnostih naj bi bile tu še
kulturne/vrednotne: moderni individualizem, delovna/podjetniška
usmerjenost, racionalizem s spremljajočo desakralizacijo sveta (»od-
čarani svet«) in razvojem znanosti, verska strpnost in pluralizem.
(Parsons, 1972; Turner, 1990; Eisenstadt, 2006)
V reformaciji in protestantizmu seveda ne gre iskati niti izvora niti
vzroka moderne družbe ali kapitalizma. Take poenostavitve in reduk-
cije je (vnaprej) izrecno zavrnil v svoji Protestantski etiki in duhu kapita-
lizma že Max Weber, pa čeprav se mu še vedno pripisujejo (Weber,
1988: 85–86, Weber, 1972: 83). Še manj je smiselno iskati kakšne
neposredne prispevke protestantizma k razvoju kapitalističnega
gospodarstva v smislu kakšnih posebnih ekonomskih naukov in
praktik pri Luthru ali Calvinu (npr. v njunih pogledih na obresti;
Weber, 1988: 84; Eisenstadt, 1996: 298 ff). Prav tako v reformaciji ne
gre videti enostavnega odseva/odraza take družbe. Že omenjena
Marxova oznaka »najustreznejše oblike religije« dovolj jasno pove,
da jo tako ne vidi niti Marx, ki mu tezo o religiji kot odrazu družbe
sicer površno pripisujejo. Gre pa za doseženo spoznanje, da moderna
družba in njene značilnosti v svojem zahodnem razvoju niso nastale
brez krščansko religioznih spodbud in opor, kakršne je dajalo še
najbolj protestantsko krščanstvo (Küenzlen, 1980; Kerševan, 1990;
Peukert, 1989; Bruce, 1996: 22–23).
Drugo vprašanje je, na kaj se je moderni razvoj (pozneje) oprl v
nezahodnih deželah z drugačnimi religijami in kulturnimi tradici-
13
