Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 19
MARKO KER[EVAN
o svetovno nazorskih in religioznih zadevah« – v nasprotju z državno-
cerkveno prisilo – vse to je bila »v začetku religiozna ideja, ki se je
sčasoma sekularizirala […] in zunaj anglo-ameriškega sveta dobila
čisto racionalistično in prosvetljensko utemeljitev« (Troeltsch,
1997: 96).
Ta ugotovitev, za katero poleg ZDA in njene ustave govorijo zgledi
Nizozemske in Švice kot prvih zahodnih držav demokracije in verske
svobode, je seveda v nasprotju s sliko Calvinove Ženeve 16. stoletja in
njene teokratske netolerantnosti, pa tudi s položajem luteranskih
državnih Cerkva ali politiko Henrika VIII., ki so ravno tako s prisilo
reformirali Cerkve, kot so jih s prisilo rekatolizirali katoliški vladarji
v svojih deželah. Toda Troeltsch (in za njim Oberman) opozarja in
precizira: protestantske, kalvinistične in druge Cerkve (in sekte – te
najprej in predvsem) so dale bistven prispevek k uveljavitvi načel
verske svobode in človekovih pravic, ko/ker so preživele boleče iz-
kušnje preganjane manjšine; šele takrat se protestantizem začne
uveljavljati kot »religija vesti in prepričanja brez dogmatske prisile, s
svobodno, od države neodvisno cerkveno organiziranostjo in z no-
tranjo občuteno gotovostjo, ki je neodvisna tudi od vsakršnih racio-
nalnih dokazov« (Troeltsch, 1997: 142; prim. Kerševan, 2001: 14). Pro-
testantsko izhodišče o veri in opravičenju po veri kot odnosom med
vsakim človekom in Bogom brez cerkvenega posredovanja – ki bi bilo
kaj drugega kot posredovanje Božje besede evangelija – pa je seveda
dalo trdno osnovo uveljavitvi take usmeritve. Drugačen status (vsa-
kega) človeka pred Bogom in (zato) v Cerkvi, »svoboda krščanskega
človeka« (Luther), pa je slej ali prej odmevala tudi v družbenih
odnosih in državnih ureditvah. Citirajmo za spremembo v tej zvezi
Engelsa: »Calvinova cerkvena ustava je bila vseskozi demokratična in
republikanska; če pa je republikanizirano celo Božje kraljestvo, ali so
države tega sveta še mogle ostati podložne kraljem, škofom in fevdalni
gospodi?« (Marx, Engels, Lenin, 1980: 260, 204.)
Katoliška Cerkev je iz svojih izhodišč, nasprotno, še v 19. stoletju,
npr. v znanem Syllabusu papeža Pija IX., zavračala in obsojala stališče,
»da je prosto vsakemu človeku sprejeti in spoznavati ono vero, do
katere ga je navedla luč njegovega razuma kot do prave«, da »naj se
Cerkev loči od države in država od Cerkve«, »da v današnjem času ni
17
o svetovno nazorskih in religioznih zadevah« – v nasprotju z državno-
cerkveno prisilo – vse to je bila »v začetku religiozna ideja, ki se je
sčasoma sekularizirala […] in zunaj anglo-ameriškega sveta dobila
čisto racionalistično in prosvetljensko utemeljitev« (Troeltsch,
1997: 96).
Ta ugotovitev, za katero poleg ZDA in njene ustave govorijo zgledi
Nizozemske in Švice kot prvih zahodnih držav demokracije in verske
svobode, je seveda v nasprotju s sliko Calvinove Ženeve 16. stoletja in
njene teokratske netolerantnosti, pa tudi s položajem luteranskih
državnih Cerkva ali politiko Henrika VIII., ki so ravno tako s prisilo
reformirali Cerkve, kot so jih s prisilo rekatolizirali katoliški vladarji
v svojih deželah. Toda Troeltsch (in za njim Oberman) opozarja in
precizira: protestantske, kalvinistične in druge Cerkve (in sekte – te
najprej in predvsem) so dale bistven prispevek k uveljavitvi načel
verske svobode in človekovih pravic, ko/ker so preživele boleče iz-
kušnje preganjane manjšine; šele takrat se protestantizem začne
uveljavljati kot »religija vesti in prepričanja brez dogmatske prisile, s
svobodno, od države neodvisno cerkveno organiziranostjo in z no-
tranjo občuteno gotovostjo, ki je neodvisna tudi od vsakršnih racio-
nalnih dokazov« (Troeltsch, 1997: 142; prim. Kerševan, 2001: 14). Pro-
testantsko izhodišče o veri in opravičenju po veri kot odnosom med
vsakim človekom in Bogom brez cerkvenega posredovanja – ki bi bilo
kaj drugega kot posredovanje Božje besede evangelija – pa je seveda
dalo trdno osnovo uveljavitvi take usmeritve. Drugačen status (vsa-
kega) človeka pred Bogom in (zato) v Cerkvi, »svoboda krščanskega
človeka« (Luther), pa je slej ali prej odmevala tudi v družbenih
odnosih in državnih ureditvah. Citirajmo za spremembo v tej zvezi
Engelsa: »Calvinova cerkvena ustava je bila vseskozi demokratična in
republikanska; če pa je republikanizirano celo Božje kraljestvo, ali so
države tega sveta še mogle ostati podložne kraljem, škofom in fevdalni
gospodi?« (Marx, Engels, Lenin, 1980: 260, 204.)
Katoliška Cerkev je iz svojih izhodišč, nasprotno, še v 19. stoletju,
npr. v znanem Syllabusu papeža Pija IX., zavračala in obsojala stališče,
»da je prosto vsakemu človeku sprejeti in spoznavati ono vero, do
katere ga je navedla luč njegovega razuma kot do prave«, da »naj se
Cerkev loči od države in država od Cerkve«, »da v današnjem času ni
17
