Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 148
RAZPRAVE, [TUDIJE
Udomačila se je namreč predstava, da Turki niso nič drugega kot krut
narod, izraz turško pa sopomenka za sovražno, napadalno, okrutno,
skratka zlo. Islamski Turek – nevernik – ni bil za katoličana v deželah
med Adriatikom in Alpami vse 16. stoletje, pa naj je šlo za izobra-
ženega ali preprostega posamičnika, nič drugega kot brezvestni morilec,
okrutni oskrunjevalec in uničevalec vsega krščanskega od imovine do
ljudi, od dečka do starčka: »Vidim, kako v turških rokah trpijo gnusne
zločine nedolžni dečki in na tisoče ujetih devic. Otroke trgajo iz
naročij in od prsi mater ter z njihovimi nežnimi telesi tolčejo po trdi
zemlji. Sekajo jih na kose in še drhteče mečejo psom. O, uboge matere,
ki so rodile otroke za zveri … Rušijo svete hrame Neomadeževane
Device in kjer koli je Kristusova podoba, tam je prostor za pse, tam je
hlev za konje.«25
Ta imagološki popis razkriva percepcijo in podobo Osmanov v
Srednji Evropi, oboje pa je (bil) predmet zgodovinskega spomina
»dolgega trajanja«. In tako se je negativna podoba Turkov – muslima-
nov na podlagi povsem konkretne, toda tudi izredno krute izkušnje
ljudi pod Alpami s turškimi vpadi 15. in 16. stoletja v slovenski kulturi
prenašala iz roda v rod. Kar je zaznamovalo eno generacijo, je preko
kolektivnega spomina v obliki ustnega izročila trajno definiralo tudi
prihodnje;26 v slovenskem slovstvu se negativitetne mentalne slike
Turkov, turškega obdržijo žive krepko v drugo polovico 19. stoletja,
kajti v obliki (z negativnim sinonimnega) poimenovanja psoglavci in
karakterizacije jih je najti v eni najbolj spretno sfabuliranih mohor-
janskih povesti iz »časa meščanov in revolucij« – v Miklovi Zali27 Jakoba
25 V. Simoniti, n. d., 94.
26 Najbrž kaže potlačenemu nezavednemu (in zato neref lektiranemu) kole-
ktivnemu spominu na brutalna doživetja za časa turških vpadov, ki so se vgradila
v posamezne konstitutivne entitete slovenske kulture (npr. književnost) in se
tako prenesla skozi stoletja, pripisati tudi vsaj del aktualnih zapletov v zvezi s
postavitvijo islamskega božjega hrama v Ljubljani. Pri tem poteze posameznikov
tako na eni kot na drugi strani v disputu priklicujejo iz nezavednega travmatične
vsebine, ki dobivajo nato v diskurzu običajno elemente ali sovražnega ali
militantega govora.
27 Miklovo Zalo je izdala Družba sv. Mohorja, in sicer leta 1884 kot 38. zvezek zbir-
ke Slovenske večernice. Glej tudi poglavje Ustno izročilo o Turkih, v: I. Voje, n. d.,
165–189.
146
Udomačila se je namreč predstava, da Turki niso nič drugega kot krut
narod, izraz turško pa sopomenka za sovražno, napadalno, okrutno,
skratka zlo. Islamski Turek – nevernik – ni bil za katoličana v deželah
med Adriatikom in Alpami vse 16. stoletje, pa naj je šlo za izobra-
ženega ali preprostega posamičnika, nič drugega kot brezvestni morilec,
okrutni oskrunjevalec in uničevalec vsega krščanskega od imovine do
ljudi, od dečka do starčka: »Vidim, kako v turških rokah trpijo gnusne
zločine nedolžni dečki in na tisoče ujetih devic. Otroke trgajo iz
naročij in od prsi mater ter z njihovimi nežnimi telesi tolčejo po trdi
zemlji. Sekajo jih na kose in še drhteče mečejo psom. O, uboge matere,
ki so rodile otroke za zveri … Rušijo svete hrame Neomadeževane
Device in kjer koli je Kristusova podoba, tam je prostor za pse, tam je
hlev za konje.«25
Ta imagološki popis razkriva percepcijo in podobo Osmanov v
Srednji Evropi, oboje pa je (bil) predmet zgodovinskega spomina
»dolgega trajanja«. In tako se je negativna podoba Turkov – muslima-
nov na podlagi povsem konkretne, toda tudi izredno krute izkušnje
ljudi pod Alpami s turškimi vpadi 15. in 16. stoletja v slovenski kulturi
prenašala iz roda v rod. Kar je zaznamovalo eno generacijo, je preko
kolektivnega spomina v obliki ustnega izročila trajno definiralo tudi
prihodnje;26 v slovenskem slovstvu se negativitetne mentalne slike
Turkov, turškega obdržijo žive krepko v drugo polovico 19. stoletja,
kajti v obliki (z negativnim sinonimnega) poimenovanja psoglavci in
karakterizacije jih je najti v eni najbolj spretno sfabuliranih mohor-
janskih povesti iz »časa meščanov in revolucij« – v Miklovi Zali27 Jakoba
25 V. Simoniti, n. d., 94.
26 Najbrž kaže potlačenemu nezavednemu (in zato neref lektiranemu) kole-
ktivnemu spominu na brutalna doživetja za časa turških vpadov, ki so se vgradila
v posamezne konstitutivne entitete slovenske kulture (npr. književnost) in se
tako prenesla skozi stoletja, pripisati tudi vsaj del aktualnih zapletov v zvezi s
postavitvijo islamskega božjega hrama v Ljubljani. Pri tem poteze posameznikov
tako na eni kot na drugi strani v disputu priklicujejo iz nezavednega travmatične
vsebine, ki dobivajo nato v diskurzu običajno elemente ali sovražnega ali
militantega govora.
27 Miklovo Zalo je izdala Družba sv. Mohorja, in sicer leta 1884 kot 38. zvezek zbir-
ke Slovenske večernice. Glej tudi poglavje Ustno izročilo o Turkih, v: I. Voje, n. d.,
165–189.
146
