Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, [TUDIJE
več koristno, da velja katoliška vera kot edina državna vera, izključujoč
vse druge veroizpovedi«, da je »pohvalno, da je v nekaterih katoliških
deželah z zakonom dovoljeno priseljencem javno opravljati njihovo
bogoslužje«, in sploh izrecno zavračala, da se »rimski papež more in
mora sprijazniti in spraviti z napredkom, liberalizmom in moderno
civilizacijo« (Denzinger, 1991: 798–809).
Še tretje področje: moderne znanosti.
Katoliška Cerkev je pred reformacijo in po njej imela v svojih
vrstah številne znanstvenike v najboljšem pomenu besede; znan-
stvenike ki so v svojem raziskovanju in rezultatih iskali in videli
večanje Božje slave. Ne slučajno so bili med njimi številni iz vrst
redovnikov in duhovnikov, ki so svoje življenje posvetili Bogu (spom-
nimo se na Kopernika in jezuite astronome, kot je bil naš Hallerstein).
Toda razvojni prispevek protestantizma je bil, da je to življenjsko držo
– držo življenja in dela v Božjo zahvalo in slavo – ki je bila prej
rezervirana za redovniško življenje »zunaj sveta«, uveljavil v svetu, v
posvetnem življenju ljudi zunaj (odpravljenih) samostanov in cer-
kvenih rezervatov (»Luther je odpravil duhovniški stan, da bi vsi ljudje
postali duhovniki«). Robert Merton, klasik sociologije znanosti, je
že leta 1938 v razpravi Puritanska smer k znanosti (Merton, 1973: 228–
253) pokazal, kako so bile v znanstvenem raziskovanju – kot ga je
reprezentirala znamenita angleška Royal Society 17. stoletja (njen član
je bil tudi Valvasor) – prepletene tipične kalvinistične protestantske
usmeritve in spodbude: znanstveno delo v slavo Božjo in »dobrobit«
človeštva, ki je zahtevalo uporabo razuma in eksperimenta; pojmo-
vanje znanstvenega dela kot poklica, ki uresničuje religiozno etiko in
se zato ne ustavlja pred nasprotji med dotedanjimi dogmatskimi
resnicami in rezultati raziskovanja, še posebej eksperimentalnega.
Nova eksperimentalna znanost je bila tako »nasprotna aristotelizmu,
povezanem tradicionalno s katolištvom, nadomeščala je pasivno
kontemplacijo z aktivno manipulacijo/delovanjem, obljubljala je
praktično uporabo namesto sterilnih razglabljanj – in hkrati z vsem
tem pela slavo Stvarniku« (Merton, 1973: 240). Iracionalni temelj
(vera v nespremenljivi Božji zakon/red narave) in racionalno rav-
nanje/raziskovanje na tej osnovi sta skupni protestantizmu in novi,
moderni znanosti. Seveda tudi za Mertona puritanizem ni »izvor«
18
več koristno, da velja katoliška vera kot edina državna vera, izključujoč
vse druge veroizpovedi«, da je »pohvalno, da je v nekaterih katoliških
deželah z zakonom dovoljeno priseljencem javno opravljati njihovo
bogoslužje«, in sploh izrecno zavračala, da se »rimski papež more in
mora sprijazniti in spraviti z napredkom, liberalizmom in moderno
civilizacijo« (Denzinger, 1991: 798–809).
Še tretje področje: moderne znanosti.
Katoliška Cerkev je pred reformacijo in po njej imela v svojih
vrstah številne znanstvenike v najboljšem pomenu besede; znan-
stvenike ki so v svojem raziskovanju in rezultatih iskali in videli
večanje Božje slave. Ne slučajno so bili med njimi številni iz vrst
redovnikov in duhovnikov, ki so svoje življenje posvetili Bogu (spom-
nimo se na Kopernika in jezuite astronome, kot je bil naš Hallerstein).
Toda razvojni prispevek protestantizma je bil, da je to življenjsko držo
– držo življenja in dela v Božjo zahvalo in slavo – ki je bila prej
rezervirana za redovniško življenje »zunaj sveta«, uveljavil v svetu, v
posvetnem življenju ljudi zunaj (odpravljenih) samostanov in cer-
kvenih rezervatov (»Luther je odpravil duhovniški stan, da bi vsi ljudje
postali duhovniki«). Robert Merton, klasik sociologije znanosti, je
že leta 1938 v razpravi Puritanska smer k znanosti (Merton, 1973: 228–
253) pokazal, kako so bile v znanstvenem raziskovanju – kot ga je
reprezentirala znamenita angleška Royal Society 17. stoletja (njen član
je bil tudi Valvasor) – prepletene tipične kalvinistične protestantske
usmeritve in spodbude: znanstveno delo v slavo Božjo in »dobrobit«
človeštva, ki je zahtevalo uporabo razuma in eksperimenta; pojmo-
vanje znanstvenega dela kot poklica, ki uresničuje religiozno etiko in
se zato ne ustavlja pred nasprotji med dotedanjimi dogmatskimi
resnicami in rezultati raziskovanja, še posebej eksperimentalnega.
Nova eksperimentalna znanost je bila tako »nasprotna aristotelizmu,
povezanem tradicionalno s katolištvom, nadomeščala je pasivno
kontemplacijo z aktivno manipulacijo/delovanjem, obljubljala je
praktično uporabo namesto sterilnih razglabljanj – in hkrati z vsem
tem pela slavo Stvarniku« (Merton, 1973: 240). Iracionalni temelj
(vera v nespremenljivi Božji zakon/red narave) in racionalno rav-
nanje/raziskovanje na tej osnovi sta skupni protestantizmu in novi,
moderni znanosti. Seveda tudi za Mertona puritanizem ni »izvor«
18
