Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 178
RAZPRAVE, [TUDIJE
Per universam Germaniam simul cum bonis litteris omnia fere
studia collapsa sunt. Nulla theologorum autoritas. Monachi et
sacerdotes publico laborant odio. Faciunt enim mali ut bonis etiam
sit male. Video res humanas ad Turcicam quandam barbariem tendere.
Et fortasse sunt principes quibus hic status non displiceret. Agitur
hic per rusticos cruenta fabula; quae sit futura catastrophe nescio.37
V vsej Nemčiji so se skupaj z dobrimi vedami sesule skoraj vse
znanosti. Teologi nimajo nobene avtoritete. Menihi in duhovniki
trpijo zaradi javne osovraženosti. Slabi ljudje namreč naredijo, da gre
tudi dobrim slabo. Vidim, da se humanistične vede obračajo v nekak-
šno turško barbarstvo. In morda obstajajo vladarji, ki bi jim tako
stanje ugajalo. Kmetje igrajo tukaj krvavo igro; kakšna katastrofa je
pred nami, ne vem.
Z vse glasnejšimi klici po reformi v cerkvi in z vse večjim vplivom
Martina Luthra upada ugled teologov, menihov in duhovnikov.
Erazem podobno kot Trubar v svojem pismu toži, ker bonae litterae
propadajo, in se boji, da bi res humanae, torej stvar humanistov ali
humanistične znanosti, lahko postale žrtev barbarstva, ki je s pridev-
nikom »turško« močno ožigosano – na tem mestu je treba barbaries
razumeti dejansko v pomenu »barbarstva« in ne kot nasprotje huma-
nistični latinščini.
Če je bil Erazem spočetka še odprt za Luthra, pa so se kmalu
pokazale razlike, ki so okrog leta 1525 pripeljale do razdora med
njima. Erazem v naslednjem pismu Johnu Hencklu (napisano v Baslu
leta 1526) izraža svojo osuplost nad Luthrovo prepirljivostjo in
zlohotnostjo38 in argumentira svoje razočaranje nad Luthrom; vesel
da je, da se ni pustil zvleči na njegovo stran. Dalje piše:
Non desinam tamen optare laetum aliquem exitum huius tra-
goediae, undecunque natae, quomodocunque progressae. Videbam
enim fore ut, si victoria cederet quorundam affectibus, Lutheri ruina
37 Allen (gl. op. 26) VI, 111.
38 »arrogantia«, »insatiabilis quaedam conviciandi libido«, »haec hominis intem-
perantia« – »aroganca«, »nenasitna prepirljivost«, »neobrzdanost tega človeka«
(Allen, gl. op. 26, VI, 275sl.).
176
Per universam Germaniam simul cum bonis litteris omnia fere
studia collapsa sunt. Nulla theologorum autoritas. Monachi et
sacerdotes publico laborant odio. Faciunt enim mali ut bonis etiam
sit male. Video res humanas ad Turcicam quandam barbariem tendere.
Et fortasse sunt principes quibus hic status non displiceret. Agitur
hic per rusticos cruenta fabula; quae sit futura catastrophe nescio.37
V vsej Nemčiji so se skupaj z dobrimi vedami sesule skoraj vse
znanosti. Teologi nimajo nobene avtoritete. Menihi in duhovniki
trpijo zaradi javne osovraženosti. Slabi ljudje namreč naredijo, da gre
tudi dobrim slabo. Vidim, da se humanistične vede obračajo v nekak-
šno turško barbarstvo. In morda obstajajo vladarji, ki bi jim tako
stanje ugajalo. Kmetje igrajo tukaj krvavo igro; kakšna katastrofa je
pred nami, ne vem.
Z vse glasnejšimi klici po reformi v cerkvi in z vse večjim vplivom
Martina Luthra upada ugled teologov, menihov in duhovnikov.
Erazem podobno kot Trubar v svojem pismu toži, ker bonae litterae
propadajo, in se boji, da bi res humanae, torej stvar humanistov ali
humanistične znanosti, lahko postale žrtev barbarstva, ki je s pridev-
nikom »turško« močno ožigosano – na tem mestu je treba barbaries
razumeti dejansko v pomenu »barbarstva« in ne kot nasprotje huma-
nistični latinščini.
Če je bil Erazem spočetka še odprt za Luthra, pa so se kmalu
pokazale razlike, ki so okrog leta 1525 pripeljale do razdora med
njima. Erazem v naslednjem pismu Johnu Hencklu (napisano v Baslu
leta 1526) izraža svojo osuplost nad Luthrovo prepirljivostjo in
zlohotnostjo38 in argumentira svoje razočaranje nad Luthrom; vesel
da je, da se ni pustil zvleči na njegovo stran. Dalje piše:
Non desinam tamen optare laetum aliquem exitum huius tra-
goediae, undecunque natae, quomodocunque progressae. Videbam
enim fore ut, si victoria cederet quorundam affectibus, Lutheri ruina
37 Allen (gl. op. 26) VI, 111.
38 »arrogantia«, »insatiabilis quaedam conviciandi libido«, »haec hominis intem-
perantia« – »aroganca«, »nenasitna prepirljivost«, »neobrzdanost tega človeka«
(Allen, gl. op. 26, VI, 275sl.).
176
