Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 176
RAZPRAVE, [TUDIJE
Skromno, pa vendar v pričakovanju ponovnega vabila iz Anglije,
piše dalje:
Mihi sat est quod hoc laudis fero, si tamen promereor, ut dicar
unus ex eorum numero fuisse qui crassissimam barbariem ac puden-
dam infantiam, quas hactenus nobis opprobrabat Italia, ab hisce
regionibus depellere conati sunt.31
Zame je dovolj, da me, če si to pač zaslužim, hvalijo za to, da o
meni govorijo, da sem bil eden izmed tistih, ki poskušajo pregnati iz
teh dežel najsurovejšo neomikanost in sramotno nezmožnost izra-
žanja, ki nam jo Italija doslej očita.
Erazem se je v mlajših letih pogosto zadrževal v Angliji. Leta 1518
si je pri svojih podpornikih še močneje prizadeval za vrnitev, vendar
brez uspeha.32 Kardinal Wolsey je v Oxfordu ustanovil šest novih
profesur, iz katerih je pozneje nastal Cardinal’s College (zdaj Christ-
church College).33 Ni izključeno, da si je Erazem prizadeval za eno
izmed njih. Barbaries je spet mišljena v pomenu jezikovne, latinske
nekultiviranosti, okrepljene z infantia – nezmožnostjo izražanja na-
sploh, močan izraz, ki pa spet pomeni le nezadovoljivo latinščino;
močan kot formulacija veteris inscitiae patroni – zagovorniki ali za-
ščitniki »stare nevednosti«. Italija kot samozavestno središče in kot
izhodišče humanizma je še dolgo ostajala ideal, ob katerem so merili
kulturo ali nekulturo drugega naroda. Toda v 16. stoletju so se
nemški humanisti začeli upirati italijanski klišejski sodbi, češ da so
sami barbari. Erazem sam je občutil globoko občudovanje za vso
italijansko kulturo, vendar ga je odbijal italijanski predsodek o
barbarskih Nemcih; čeprav priznava, da je do nedavnega v Nemčiji
vladala horrida barbaries, vendar poudarja, da se situacija na severni
strani Alp zelo izboljšuje.34
31 Allen (gl. op. 26) III, 588.
32 Allen (gl. op. 26) III, 588.
33 Allen (gl. op. 26) III, 588.
34 Amelung (gl. op. 21), 66–73 (Die Reaktion der Deutschen auf das Barbaren-
Verdikt der Italiener); tu: 69.
174
Skromno, pa vendar v pričakovanju ponovnega vabila iz Anglije,
piše dalje:
Mihi sat est quod hoc laudis fero, si tamen promereor, ut dicar
unus ex eorum numero fuisse qui crassissimam barbariem ac puden-
dam infantiam, quas hactenus nobis opprobrabat Italia, ab hisce
regionibus depellere conati sunt.31
Zame je dovolj, da me, če si to pač zaslužim, hvalijo za to, da o
meni govorijo, da sem bil eden izmed tistih, ki poskušajo pregnati iz
teh dežel najsurovejšo neomikanost in sramotno nezmožnost izra-
žanja, ki nam jo Italija doslej očita.
Erazem se je v mlajših letih pogosto zadrževal v Angliji. Leta 1518
si je pri svojih podpornikih še močneje prizadeval za vrnitev, vendar
brez uspeha.32 Kardinal Wolsey je v Oxfordu ustanovil šest novih
profesur, iz katerih je pozneje nastal Cardinal’s College (zdaj Christ-
church College).33 Ni izključeno, da si je Erazem prizadeval za eno
izmed njih. Barbaries je spet mišljena v pomenu jezikovne, latinske
nekultiviranosti, okrepljene z infantia – nezmožnostjo izražanja na-
sploh, močan izraz, ki pa spet pomeni le nezadovoljivo latinščino;
močan kot formulacija veteris inscitiae patroni – zagovorniki ali za-
ščitniki »stare nevednosti«. Italija kot samozavestno središče in kot
izhodišče humanizma je še dolgo ostajala ideal, ob katerem so merili
kulturo ali nekulturo drugega naroda. Toda v 16. stoletju so se
nemški humanisti začeli upirati italijanski klišejski sodbi, češ da so
sami barbari. Erazem sam je občutil globoko občudovanje za vso
italijansko kulturo, vendar ga je odbijal italijanski predsodek o
barbarskih Nemcih; čeprav priznava, da je do nedavnega v Nemčiji
vladala horrida barbaries, vendar poudarja, da se situacija na severni
strani Alp zelo izboljšuje.34
31 Allen (gl. op. 26) III, 588.
32 Allen (gl. op. 26) III, 588.
33 Allen (gl. op. 26) III, 588.
34 Amelung (gl. op. 21), 66–73 (Die Reaktion der Deutschen auf das Barbaren-
Verdikt der Italiener); tu: 69.
174
