Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 174
RAZPRAVE, [TUDIJE
naslednjih straneh navedli nekaj mest iz pisem humanista Erazma
Rotterdamskega.24 Zdi se primerno, da izberemo prav njega, saj je
Trubar v svojih učnih letih pri škofu Petru Bonomu v Trstu (sredina
dvajsetih let 16. stoletja) prišel v stik predvsem z Erazmovimi spisi, ki
jim je še tudi pozneje pripisoval velik pomen. Na Erazmove Annota-
tiones k njegovemu prevodu Nove zaveze se je Trubar opiral pri svojem
prevajanju, kar tudi izrecno priznava.25 V mogočnem korpusu Eraz-
movih pisem, ki obsega 11 zvezkov,26 se pokaže, v kakšnem smislu so
humanisti uporabljali besedo barbaries. Videlo se bo tudi, da krepkejši
izrazi niso nobena redkost. V sledečem citatu iz Erazmovega pisma
Korneliju Gerardu (1489?) postane bolj jasno, da so v očeh huma-
nistov srednjeveški sholastiki kratkomalo barbari:
Haud aliter quoque priscis saeculis cum omnium artium, tum
praecipue eloquentiae studia apprime floruisse constat; atque inde
rursus barbarorum increscente pertinacia ita evanuisse ut ne vesti-
gium reliquum videre fuerit. Tum coepere illiteratissimi quique, qui
nunquam didicere, docere quod nesciebant; docere, inquam, magna
mercede nil scire, stultiores reddentes discipulos quam acceperant,
imo et eo redigentes ut se ipsos quoque nescirent. Tum a tergo reiectis
veterum praeceptionibus itum est ad recentia quaedam imperitiae
praecepta, puta modos significandi, verbosa commenta, et ad ridi-
culas grammaticae disciplinae regulas deliramentaque innumera. Et
cum iam omnia summo sudore perdidicerant, in id literarum elo-
quentiaeque conscenderant fastigium ut ne unam quidem orationem
Latine proferre noverint. Et sane, quantum mihi videre videor, si id
barbarum hominum genus eo quo coeperat cursu perrexisset, nescio in
quam novam sermonis speciem nostram Thaliam vertissent.27
Znano je, da je prav tako tudi v prejšnjih stoletjih cvetel študij
vseh umetnosti, zlasti študij govorništva; in da je potem zopet zaradi
naraščajoče trmoglavosti barbarov tako zelo zakrnel, da se je zdelo,
24 Cornelis Augustijn, Erasmus. V: Theologische Realenzyklopädie 10. Berlin–New
York 1982. 1–18.
25 Igor Grdina, Der Humanismus und Primus Truber. (V tisku); Simoniti (gl. op. 8),
233 sl.
26 P. S. Allen, Opus epistolarum Des. Erasmi Roterodami. I-XI. Oxford 1906–1947.
27 Allen (gl. op. 26) I, 108.
172
naslednjih straneh navedli nekaj mest iz pisem humanista Erazma
Rotterdamskega.24 Zdi se primerno, da izberemo prav njega, saj je
Trubar v svojih učnih letih pri škofu Petru Bonomu v Trstu (sredina
dvajsetih let 16. stoletja) prišel v stik predvsem z Erazmovimi spisi, ki
jim je še tudi pozneje pripisoval velik pomen. Na Erazmove Annota-
tiones k njegovemu prevodu Nove zaveze se je Trubar opiral pri svojem
prevajanju, kar tudi izrecno priznava.25 V mogočnem korpusu Eraz-
movih pisem, ki obsega 11 zvezkov,26 se pokaže, v kakšnem smislu so
humanisti uporabljali besedo barbaries. Videlo se bo tudi, da krepkejši
izrazi niso nobena redkost. V sledečem citatu iz Erazmovega pisma
Korneliju Gerardu (1489?) postane bolj jasno, da so v očeh huma-
nistov srednjeveški sholastiki kratkomalo barbari:
Haud aliter quoque priscis saeculis cum omnium artium, tum
praecipue eloquentiae studia apprime floruisse constat; atque inde
rursus barbarorum increscente pertinacia ita evanuisse ut ne vesti-
gium reliquum videre fuerit. Tum coepere illiteratissimi quique, qui
nunquam didicere, docere quod nesciebant; docere, inquam, magna
mercede nil scire, stultiores reddentes discipulos quam acceperant,
imo et eo redigentes ut se ipsos quoque nescirent. Tum a tergo reiectis
veterum praeceptionibus itum est ad recentia quaedam imperitiae
praecepta, puta modos significandi, verbosa commenta, et ad ridi-
culas grammaticae disciplinae regulas deliramentaque innumera. Et
cum iam omnia summo sudore perdidicerant, in id literarum elo-
quentiaeque conscenderant fastigium ut ne unam quidem orationem
Latine proferre noverint. Et sane, quantum mihi videre videor, si id
barbarum hominum genus eo quo coeperat cursu perrexisset, nescio in
quam novam sermonis speciem nostram Thaliam vertissent.27
Znano je, da je prav tako tudi v prejšnjih stoletjih cvetel študij
vseh umetnosti, zlasti študij govorništva; in da je potem zopet zaradi
naraščajoče trmoglavosti barbarov tako zelo zakrnel, da se je zdelo,
24 Cornelis Augustijn, Erasmus. V: Theologische Realenzyklopädie 10. Berlin–New
York 1982. 1–18.
25 Igor Grdina, Der Humanismus und Primus Truber. (V tisku); Simoniti (gl. op. 8),
233 sl.
26 P. S. Allen, Opus epistolarum Des. Erasmi Roterodami. I-XI. Oxford 1906–1947.
27 Allen (gl. op. 26) I, 108.
172
