Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 173
ANNA-MARIA LESIGANG - BRUCKMÜLLER
absolvente je dovolj izobrazil, da so na Dunaju lahko uspešno štu-
dirali.19 Od srednjega veka dalje je tudi Nemški viteški red poučeval v
svoji šoli, v prvi polovici 16. stoletja pa je nastala še nemška mestna
šola.20
Ker so bile torej tudi pred letom 1565 v Ljubljani, pa tudi v drugih
mestih šole – in to, kot kaže primer Budine, celo zelo uspešne – in ker
je vsekakor mogoče dokazati prizadevanja za višjo izobrazbo, je treba
razlog za to formulacijo iskati kje drugje. Že samo dejstvo, da se je
Trubar (oz. pravi pisec, Sebastijan Krelj) v tem pismu odločil za
latinski jezik, čeprav je sicer večinoma dajal prednost nemščini, kaže,
da je pisec s tem hotel dati pismu poseben pomen: z izbiro latinščine
se zavestno uvršča med humanistične izobražence. V jezikovni rabi
humanistov take krepke formulacije niso nenavadne, beseda barbaries,
barbarus ali barbaricus pa je skorajda ključna za humaniste, saj ozna-
čuje vse tisto, kar ni humanistično, v prvi vrsti slabo latinščino
srednjeveških sholastikov. Petrarca in drugi zgodnji humanisti so
poleg tega vse neitalijanske dežele imeli za barbarske, poznejši pa
predvsem Nemčijo in njen jezik. Šele Enea Silvia so diplomatske
potrebe prisilile naslikati v svoji Germaniji nekoliko bolj pozitivno
sliko Nemčije.21 Prikaz Dunajčanov in Avstrijcev v njegovi Historia
Austrialis pa izdaja splošni odnos humanista do teh prebivalcev na
drugi strani Alp, ki naj bi vsi radi veliko pili, jedli, nečistovali ter naj
bi bili poleg tega lokavi, nezvesti in naj ne bi bili za nobeno rabo.22
Šele škof Pietro Bonomo je (po besedah Avguština Prygla – Tyferna
oz. Andreja Endlicherja) pomagal na dvoru cesarja Friderika III.
pregnati odiosam barbariem.23
Besedo barbaries je treba torej razumeti glede na njeno rabo pri
humanistih, dobesedno kot njihovo »bojno geslo«; za zgled bomo na
19 Simoniti (gl. op. 8), 113–118; Schmidt, 57.
20 O slovenskem šolstvu v dobi reformacije in o Trubarjevih prizadevanjih za
»splošno« osnovno šolo gl. Schmidt (gl. op. 3), 42–64.
21 Peter Amelung, Das Bild des Deutschen in der Literatur der italienischen Renaissance
(1400-1559). (Münchner romanistische Arbeiten 20) München 1964; predvsem
2. poglavje, Petrarca und die Humanisten und ihr Barbaren-Verdikt, 35–66.
22 Jürgen Sarnowsky (Ur.), Aeneas Silvius de Piccolomini: Historia Austrialis –
Österreichische Geschichte. Darmstadt 2005. 18–29; 523.
23 Simoniti (gl. op. 8), 107.
171
absolvente je dovolj izobrazil, da so na Dunaju lahko uspešno štu-
dirali.19 Od srednjega veka dalje je tudi Nemški viteški red poučeval v
svoji šoli, v prvi polovici 16. stoletja pa je nastala še nemška mestna
šola.20
Ker so bile torej tudi pred letom 1565 v Ljubljani, pa tudi v drugih
mestih šole – in to, kot kaže primer Budine, celo zelo uspešne – in ker
je vsekakor mogoče dokazati prizadevanja za višjo izobrazbo, je treba
razlog za to formulacijo iskati kje drugje. Že samo dejstvo, da se je
Trubar (oz. pravi pisec, Sebastijan Krelj) v tem pismu odločil za
latinski jezik, čeprav je sicer večinoma dajal prednost nemščini, kaže,
da je pisec s tem hotel dati pismu poseben pomen: z izbiro latinščine
se zavestno uvršča med humanistične izobražence. V jezikovni rabi
humanistov take krepke formulacije niso nenavadne, beseda barbaries,
barbarus ali barbaricus pa je skorajda ključna za humaniste, saj ozna-
čuje vse tisto, kar ni humanistično, v prvi vrsti slabo latinščino
srednjeveških sholastikov. Petrarca in drugi zgodnji humanisti so
poleg tega vse neitalijanske dežele imeli za barbarske, poznejši pa
predvsem Nemčijo in njen jezik. Šele Enea Silvia so diplomatske
potrebe prisilile naslikati v svoji Germaniji nekoliko bolj pozitivno
sliko Nemčije.21 Prikaz Dunajčanov in Avstrijcev v njegovi Historia
Austrialis pa izdaja splošni odnos humanista do teh prebivalcev na
drugi strani Alp, ki naj bi vsi radi veliko pili, jedli, nečistovali ter naj
bi bili poleg tega lokavi, nezvesti in naj ne bi bili za nobeno rabo.22
Šele škof Pietro Bonomo je (po besedah Avguština Prygla – Tyferna
oz. Andreja Endlicherja) pomagal na dvoru cesarja Friderika III.
pregnati odiosam barbariem.23
Besedo barbaries je treba torej razumeti glede na njeno rabo pri
humanistih, dobesedno kot njihovo »bojno geslo«; za zgled bomo na
19 Simoniti (gl. op. 8), 113–118; Schmidt, 57.
20 O slovenskem šolstvu v dobi reformacije in o Trubarjevih prizadevanjih za
»splošno« osnovno šolo gl. Schmidt (gl. op. 3), 42–64.
21 Peter Amelung, Das Bild des Deutschen in der Literatur der italienischen Renaissance
(1400-1559). (Münchner romanistische Arbeiten 20) München 1964; predvsem
2. poglavje, Petrarca und die Humanisten und ihr Barbaren-Verdikt, 35–66.
22 Jürgen Sarnowsky (Ur.), Aeneas Silvius de Piccolomini: Historia Austrialis –
Österreichische Geschichte. Darmstadt 2005. 18–29; 523.
23 Simoniti (gl. op. 8), 107.
171
