Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 184
RAZPRAVE, [TUDIJE
Zibelka Trubarjeve močne in trdne osebnosti je bila zagotovo
njegova družina: moral je imeti dobro mater in skrbnega očeta. Oče
Miha je moral biti dober in uspešen gospodar. Bil je tudi cerkveni
ključar, kar pomeni, da je bil zanesljiv, vreden zaupanja, skratka
najprimernejši in najsposobnejši človek, ki je zastopal vas Rašico v
fari Škocjan pri Turjaku. Kot razgledan in vsestranski gospodar in
obrtnik se je zagotovo dobro zavedal tudi pomembnosti šolanja.
Druga odločilna oseba za Trubarjevo rast v močno in trdno
osebnost je bil tržaški škof Peter Bonomo. Trubar je z dvanajstimi
leti za vedno odšel od doma. Pri šestnajstih letih, ko si človek širi
svoje življenjsko obzorje, izbira ideale, gleda v prihodnost, načrtuje
svoje življenje, je imel srečo, da je naletel na dobrega, modrega,
izobraženega in pozornega učitelja; ta ga je vzljubil in mu pomagal,
da se je duhovno razvil. V najnovejši biografiji o Petru Bonomu,
diplomatu, humanistu in tržaškem škofu, ki jo je v Trstu leta 2005
izdal Stefano di Brazzano, je kar nekaj strani posvečenih odnosu med
škofom Bonomom in Trubarjem.2 Na njih je med drugim izrecno
zapisano, da je bil Primož Bonomov najljubši učenec. Z nove strani je
osvetljen lik škofa Bonoma, ki je bil izvrsten vzgojitelj in ki je znal
biti tudi prijatelj, zaščitnik in dobrotnik. Tu je Trubarjeva samozavest
največ pridobila. Nekdo, ki verjame v sposobnosti mladega človeka
in je zmožen ustvariti tako vzgojno okolje, ki daje toplino, zaupanje
in ljubezen, zares pripomore k drugemu, to je, duhovnemu rojstvu.
To brez dvoma lahko trdimo za Trubarja, ki je ob tržaškem svetilniku
odgovorno ustvarjanje ali pa negativno absorbiranje svojega lasntega jedra
(destrukcija). Odločilni socialni faktor je tu skupno delo in skupno življenje v
zakonu (ali v ožji skupnosti). Na tej osnovi predstavljam Trubarjevo izrazito
kooperativnost. Zadnja, osma faza prihosocialnega razvoja je zrelo odraslo
obdobje (človekova pozna leta), ko pride do občutja integritete, poenotenja
svojega življenja, negativno pa do dvoma in zoženja življenjskega horizonta:
zaprtost v lastni »zapeček«. Odločilni psihosocialni faktor je tu človeštvo kot
tako, Erikson pravi »ljudje moje vrste«. Prim.: E. H. Erikson, Identity, Youth and
Crisis. New York 1986; isti, Life Cycle, v: International Encyclopedia of the Social
Sciences 7, New York 1968, 61–65. Tudi: isti, The Life Cycle Completed, New York
1982.
2 S. di Brazzano, Pietro Bonomo (1458-1546). Diplomatico, umanista e vescovo di Trieste.
La vita e l’opera letteraria. Trst 2005, str. 173, 292–295, 314, 324, 326–330, 334,
335–336, 338, 349, 357.
182
Zibelka Trubarjeve močne in trdne osebnosti je bila zagotovo
njegova družina: moral je imeti dobro mater in skrbnega očeta. Oče
Miha je moral biti dober in uspešen gospodar. Bil je tudi cerkveni
ključar, kar pomeni, da je bil zanesljiv, vreden zaupanja, skratka
najprimernejši in najsposobnejši človek, ki je zastopal vas Rašico v
fari Škocjan pri Turjaku. Kot razgledan in vsestranski gospodar in
obrtnik se je zagotovo dobro zavedal tudi pomembnosti šolanja.
Druga odločilna oseba za Trubarjevo rast v močno in trdno
osebnost je bil tržaški škof Peter Bonomo. Trubar je z dvanajstimi
leti za vedno odšel od doma. Pri šestnajstih letih, ko si človek širi
svoje življenjsko obzorje, izbira ideale, gleda v prihodnost, načrtuje
svoje življenje, je imel srečo, da je naletel na dobrega, modrega,
izobraženega in pozornega učitelja; ta ga je vzljubil in mu pomagal,
da se je duhovno razvil. V najnovejši biografiji o Petru Bonomu,
diplomatu, humanistu in tržaškem škofu, ki jo je v Trstu leta 2005
izdal Stefano di Brazzano, je kar nekaj strani posvečenih odnosu med
škofom Bonomom in Trubarjem.2 Na njih je med drugim izrecno
zapisano, da je bil Primož Bonomov najljubši učenec. Z nove strani je
osvetljen lik škofa Bonoma, ki je bil izvrsten vzgojitelj in ki je znal
biti tudi prijatelj, zaščitnik in dobrotnik. Tu je Trubarjeva samozavest
največ pridobila. Nekdo, ki verjame v sposobnosti mladega človeka
in je zmožen ustvariti tako vzgojno okolje, ki daje toplino, zaupanje
in ljubezen, zares pripomore k drugemu, to je, duhovnemu rojstvu.
To brez dvoma lahko trdimo za Trubarja, ki je ob tržaškem svetilniku
odgovorno ustvarjanje ali pa negativno absorbiranje svojega lasntega jedra
(destrukcija). Odločilni socialni faktor je tu skupno delo in skupno življenje v
zakonu (ali v ožji skupnosti). Na tej osnovi predstavljam Trubarjevo izrazito
kooperativnost. Zadnja, osma faza prihosocialnega razvoja je zrelo odraslo
obdobje (človekova pozna leta), ko pride do občutja integritete, poenotenja
svojega življenja, negativno pa do dvoma in zoženja življenjskega horizonta:
zaprtost v lastni »zapeček«. Odločilni psihosocialni faktor je tu človeštvo kot
tako, Erikson pravi »ljudje moje vrste«. Prim.: E. H. Erikson, Identity, Youth and
Crisis. New York 1986; isti, Life Cycle, v: International Encyclopedia of the Social
Sciences 7, New York 1968, 61–65. Tudi: isti, The Life Cycle Completed, New York
1982.
2 S. di Brazzano, Pietro Bonomo (1458-1546). Diplomatico, umanista e vescovo di Trieste.
La vita e l’opera letteraria. Trst 2005, str. 173, 292–295, 314, 324, 326–330, 334,
335–336, 338, 349, 357.
182
