Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 186
RAZPRAVE, [TUDIJE
jih ponavadi tudi pozdravi in nagovori. V sredo, 17. septembra 2008,
smo se predavatelji, lepo urejeni, kot se za tak dogodek spodobi,
pravočasno odpravili na trg sv. Petra. Nepričakovano so organizatorji
spremenili kraj avdijence, bila naj ne bi zunaj, na trgu, ampak v
dvorani Pavla VI. Dolgo smo čakali v vrsti in upali, da nam bo uspelo
priti v dvorano. Pa nam to ni bilo dano, ostali smo zunaj in nato
izvedeli tudi, da nismo bili med skupinami, ki jih je papež ta dan
pozdravil. Vsaka primera šepa, vsako vzporejanje tudi. A vendarle,
menim, da če bi Trubar imel možnost Bonomov in svoj življenjski
program uresničiti znotraj Cerkve, ki ji je sedemnajst let pripradal
kot zavzet in goreč duhovnik, Bonomov in Kacijanerjev osebni tajnik
in spovednik, kot kanonik stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani, bi to
zagotovo tudi storil znotraj obstoječe, »stare Cerkve«. Na Kranjskem
in v spodnjeavstrijskih deželah pač to enostano ni bilo možno.
Če pri tem zagovarjamo tezo Trubarjeve zvestobe samemu sebi, ki
jo naslanjamo na Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja člove-
kove osebnosti, Trubarjeve zvestobe notranjim imperativom vere, ki
jo je drzno oznanjal v sedemnajstletnem katoliškem obdobju, to ne
pomeni, da smo slepi in neobčutljivi za duševno stisko, ki jo je moral
Trubar doživljati ob tem koraku. Trubarjevo zorenje v reformatorja
je zaznamovano s tem »na pol svobodnim korakom, korakom iz
življenjske, eksistencialne nuje«. Njegova trdnost katoliškega obdobja
se nekako zamaje. Gre za drugo, odraslo puberteto, ki jo Trubar
uspešno preraste. Poroči se šele sedaj, kar je ne le omembe vredno,
ampak izredno zgovorno. Poroka z Barbaro Sitar se zgodi leto dni
po njegovem prestopu v Evangeličansko cerkev, leta 1549. To doka-
zuje njegovo načelnost: dokler je bil v okviru Katoliške cerkve, je bil
kot duhovnik dosleden in pokoren cerkveni disciplini, kljub temu,
da so nekateri njegovi stanovski kolegi živeli v konkubinatu ali bili
celo poročeni (ljubljanski kanonik Paul Wiener kar dvakrat!). Glede
na to, da ne poznamo dokumenta o Trubarjevi ekskomunikaciji, je
prav njegova poroka edino formalno dokazljivo dejanje dokončnega
prestopa k evangeličanom.
V Trubarjevem osebnostnem razvoju dospemo do krivulje, ki ni
nagnjena navzdol, ampak navzgor. Kot protestantski pastor, mož in
družinski oče je sposoben nenavadne preobrazbe. Prej premožen, saj
184
jih ponavadi tudi pozdravi in nagovori. V sredo, 17. septembra 2008,
smo se predavatelji, lepo urejeni, kot se za tak dogodek spodobi,
pravočasno odpravili na trg sv. Petra. Nepričakovano so organizatorji
spremenili kraj avdijence, bila naj ne bi zunaj, na trgu, ampak v
dvorani Pavla VI. Dolgo smo čakali v vrsti in upali, da nam bo uspelo
priti v dvorano. Pa nam to ni bilo dano, ostali smo zunaj in nato
izvedeli tudi, da nismo bili med skupinami, ki jih je papež ta dan
pozdravil. Vsaka primera šepa, vsako vzporejanje tudi. A vendarle,
menim, da če bi Trubar imel možnost Bonomov in svoj življenjski
program uresničiti znotraj Cerkve, ki ji je sedemnajst let pripradal
kot zavzet in goreč duhovnik, Bonomov in Kacijanerjev osebni tajnik
in spovednik, kot kanonik stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani, bi to
zagotovo tudi storil znotraj obstoječe, »stare Cerkve«. Na Kranjskem
in v spodnjeavstrijskih deželah pač to enostano ni bilo možno.
Če pri tem zagovarjamo tezo Trubarjeve zvestobe samemu sebi, ki
jo naslanjamo na Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja člove-
kove osebnosti, Trubarjeve zvestobe notranjim imperativom vere, ki
jo je drzno oznanjal v sedemnajstletnem katoliškem obdobju, to ne
pomeni, da smo slepi in neobčutljivi za duševno stisko, ki jo je moral
Trubar doživljati ob tem koraku. Trubarjevo zorenje v reformatorja
je zaznamovano s tem »na pol svobodnim korakom, korakom iz
življenjske, eksistencialne nuje«. Njegova trdnost katoliškega obdobja
se nekako zamaje. Gre za drugo, odraslo puberteto, ki jo Trubar
uspešno preraste. Poroči se šele sedaj, kar je ne le omembe vredno,
ampak izredno zgovorno. Poroka z Barbaro Sitar se zgodi leto dni
po njegovem prestopu v Evangeličansko cerkev, leta 1549. To doka-
zuje njegovo načelnost: dokler je bil v okviru Katoliške cerkve, je bil
kot duhovnik dosleden in pokoren cerkveni disciplini, kljub temu,
da so nekateri njegovi stanovski kolegi živeli v konkubinatu ali bili
celo poročeni (ljubljanski kanonik Paul Wiener kar dvakrat!). Glede
na to, da ne poznamo dokumenta o Trubarjevi ekskomunikaciji, je
prav njegova poroka edino formalno dokazljivo dejanje dokončnega
prestopa k evangeličanom.
V Trubarjevem osebnostnem razvoju dospemo do krivulje, ki ni
nagnjena navzdol, ampak navzgor. Kot protestantski pastor, mož in
družinski oče je sposoben nenavadne preobrazbe. Prej premožen, saj
184
