Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 188
RAZPRAVE, [TUDIJE
diskusij, tudi piše jih ne. Kot marljiva čebela zbira v satovje svojega
opusa vse tisto, kar je koristno za življenje po veri in kar je praktično
uresničljivo. Tu stopa pred nas kot človek zdrave in kritične racio-
nalnosti. Katekizmi, napisal jih je osem, so njegova priljubljena knjiž-
na zvrst, ker mu dopuščajo pedagoško jasnost in preprosto razlaganje
verskih naukov.
Nikoli ne bomo dovolj poudarili tudi njegove izrazite kooperativ-
nosti, kar se odlično ujema z Eriksonovim sedmim stadijem oseb-
nostnega razvoja, ki obsega človekovo zrelo odraslo obdobje.5 Stiki s
Petrom Pavlom Vergerijem mlajšim so bili pogosti, pozitivni in tudi
negativni, vendar končno rodovitni za Trubarjevo slovstveno in
duhovno delo. Po njih se je Trubar učil, kako naj se giblje v višjih,
akademskih in političnih krogih. Predvsem so bili pomembni stiki z
dvajset let mlajšim teologom Jakobom Andreaejem, ki ga srečamo že
kot sodelavca pri pregledu Katekizma in Abecednika (1550), nato
skupaj z Vergerijem na sestanku v Ulmu (januarja 1555), ki velja za
začetek Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, v debati o tem, ali naj
se vrne v Ljubljano kot superintendent ali ne (1560), v pregledu in
cenzuri Cerkovne ordninge (1563), pri izdaji potnega naloga za inko-
gnito potovanje v Ljubljano (1576), pri posredovanju za slovenski
prevod Formulae concordiae (1582) in končno na Trubarjevem pogreb-
nem slavju, kjer nastopi kot govornik.
V stikih s svojimi sodobniki nastopa Trubar kot izredno komuni-
kativen in prilagodljiv človek. Je pravzaprav kompromisno nekom-
promisen. Svoje ideje je pripravljen prilagoditi v toliko, v kolikor je
prepričan, da bo po sicer malo daljši ali ovinkasti posti vendarle prišel
do svojega cilja. Vendar pa se ne da ukloniti Vergeriju, ki je hotel, da
bi pisal v umetnem jeziku za vsa slovanska ljudstva, ki živijo na
Balkanu. Ko ga je, po vsej verjetnosti Vergerij sam ovadil pri nad-
vojvodi Krištofu, da ima v svojih spisih zwinglijevske težnje, je zbral
pogum in zelo na hitro napisal spis Register und summarische verzaich-
nus (1560), seznam, vsebinski prikaz in zagovor vseh svojih del, in ga
predelal v knjigo (1561). Na koncu je svojo pravdo dobil. Prav tako ni
odstopil od svojih idej ob izidu Cerkovne ordninge, ki so mu jo cen-
5 Prim. op. 1.
186
diskusij, tudi piše jih ne. Kot marljiva čebela zbira v satovje svojega
opusa vse tisto, kar je koristno za življenje po veri in kar je praktično
uresničljivo. Tu stopa pred nas kot človek zdrave in kritične racio-
nalnosti. Katekizmi, napisal jih je osem, so njegova priljubljena knjiž-
na zvrst, ker mu dopuščajo pedagoško jasnost in preprosto razlaganje
verskih naukov.
Nikoli ne bomo dovolj poudarili tudi njegove izrazite kooperativ-
nosti, kar se odlično ujema z Eriksonovim sedmim stadijem oseb-
nostnega razvoja, ki obsega človekovo zrelo odraslo obdobje.5 Stiki s
Petrom Pavlom Vergerijem mlajšim so bili pogosti, pozitivni in tudi
negativni, vendar končno rodovitni za Trubarjevo slovstveno in
duhovno delo. Po njih se je Trubar učil, kako naj se giblje v višjih,
akademskih in političnih krogih. Predvsem so bili pomembni stiki z
dvajset let mlajšim teologom Jakobom Andreaejem, ki ga srečamo že
kot sodelavca pri pregledu Katekizma in Abecednika (1550), nato
skupaj z Vergerijem na sestanku v Ulmu (januarja 1555), ki velja za
začetek Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, v debati o tem, ali naj
se vrne v Ljubljano kot superintendent ali ne (1560), v pregledu in
cenzuri Cerkovne ordninge (1563), pri izdaji potnega naloga za inko-
gnito potovanje v Ljubljano (1576), pri posredovanju za slovenski
prevod Formulae concordiae (1582) in končno na Trubarjevem pogreb-
nem slavju, kjer nastopi kot govornik.
V stikih s svojimi sodobniki nastopa Trubar kot izredno komuni-
kativen in prilagodljiv človek. Je pravzaprav kompromisno nekom-
promisen. Svoje ideje je pripravljen prilagoditi v toliko, v kolikor je
prepričan, da bo po sicer malo daljši ali ovinkasti posti vendarle prišel
do svojega cilja. Vendar pa se ne da ukloniti Vergeriju, ki je hotel, da
bi pisal v umetnem jeziku za vsa slovanska ljudstva, ki živijo na
Balkanu. Ko ga je, po vsej verjetnosti Vergerij sam ovadil pri nad-
vojvodi Krištofu, da ima v svojih spisih zwinglijevske težnje, je zbral
pogum in zelo na hitro napisal spis Register und summarische verzaich-
nus (1560), seznam, vsebinski prikaz in zagovor vseh svojih del, in ga
predelal v knjigo (1561). Na koncu je svojo pravdo dobil. Prav tako ni
odstopil od svojih idej ob izidu Cerkovne ordninge, ki so mu jo cen-
5 Prim. op. 1.
186
