Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 189
ZVONIMIR [TRUBELJ
zurirali v Urachu in Tübingenu, čeprav je zato morala iziti (z zamudo,
1564) brez predgovora in naslovnega lista. Podobno lahko rečemo za
odnos, ki ga je imel s svojima hrvaškima prevajalcema v Urachu, s
Stepanom Konzulom in Antunom Dalmatinom. Ni popustil v svojih
zahtevah, čeprav je bil vedno pripravljen najti razumen in za vse
sprejemljiv kompromis. V številnih pismih, ki jih je kot superinten-
dent v Ljubljani pisal Ivanu Ungnadu, je vztrajal pri svoji viziji, tudi
za ceno ostrih in odločnih besed in očitkov, ki jih je nanj naslavljal
zaradi Klombnerjevih in Konzulovih spletk. Tako odločnost in trdno
zasidranost v svoja prepričanja je pokazal tudi v zagovoru pred
ljubljanskim škofom Petrom Seebachom.
V prikazu Trubarjeve osebne izakznice sem se namerno omejil na
stopnjevano pozitivno rast njegove osebnosti, kar se mi zdi najbolj
pomembno, predvsem pa še neobdelano. Zagotovo so v Trubarju tudi
manj dovršene osebne lastnosti, ki tu in tam pridejo na površje.
Omenil bom samo eno. Trubarjeva nepopustljivost občasno meji na
trmo in slepo prepričanje v svoje. Projekt Uraške tiskarne je po letu
1563 enostavno odpisal in o njem ni želel nič več slišati. Druga plat
Trubarjeve močne samozavesti, izrazitega občutka za lastno vrednost,
je bila v tem, da se je po več poskusih rad izoliral in ostal na svojem
»ideološkem otočku«. Svet je tam, kjer sem jaz! To opažamo zlasti po
letu 1565, po drugem in dokončnem izgonu, ko je v Derendingenu
živel v miru in se dokončno vsidral v württemberško različico prote-
stantizma. Tu se najbolj občutijo tudi meje njegovega teološkega in
cerkvenega obzorja.6 Pridobil je sicer mir, ki ga do svojih šestdesetih
let res ni imel, izgubljal pa je stik s širšo realnostjo, pogled na to, kar
se je v krščanskem svetu dogajalo na drugi, katoliški strani. Tu je
opazen predvsem Trubarjev polemičen ton, ki meji na nekritičnost.
Trubar je tu radikalen zato, ker mu manjka možnost realnega so-
očenja z nasprotnikom. Tak tipičen zapis najdemo v Catehismu z
dvejma izlagama iz leta 1575, ko se s pestmi in brcami loti jezuitov, ki
jih pravzaprav ne pozna in jih napada zgolj kot ideološke nasprotnike:
»Nekateri dobri kristjani in zvesti služabniki božje cerkve v deželi
6 Prim. Z. Štrubelj, Pogum besede. Primož Trubar: 500 let. 1508–2008. Celovec/
Ljubljana/Dunaj/Celje/Gorica 2008, str. 193–194, 206–208.
187
zurirali v Urachu in Tübingenu, čeprav je zato morala iziti (z zamudo,
1564) brez predgovora in naslovnega lista. Podobno lahko rečemo za
odnos, ki ga je imel s svojima hrvaškima prevajalcema v Urachu, s
Stepanom Konzulom in Antunom Dalmatinom. Ni popustil v svojih
zahtevah, čeprav je bil vedno pripravljen najti razumen in za vse
sprejemljiv kompromis. V številnih pismih, ki jih je kot superinten-
dent v Ljubljani pisal Ivanu Ungnadu, je vztrajal pri svoji viziji, tudi
za ceno ostrih in odločnih besed in očitkov, ki jih je nanj naslavljal
zaradi Klombnerjevih in Konzulovih spletk. Tako odločnost in trdno
zasidranost v svoja prepričanja je pokazal tudi v zagovoru pred
ljubljanskim škofom Petrom Seebachom.
V prikazu Trubarjeve osebne izakznice sem se namerno omejil na
stopnjevano pozitivno rast njegove osebnosti, kar se mi zdi najbolj
pomembno, predvsem pa še neobdelano. Zagotovo so v Trubarju tudi
manj dovršene osebne lastnosti, ki tu in tam pridejo na površje.
Omenil bom samo eno. Trubarjeva nepopustljivost občasno meji na
trmo in slepo prepričanje v svoje. Projekt Uraške tiskarne je po letu
1563 enostavno odpisal in o njem ni želel nič več slišati. Druga plat
Trubarjeve močne samozavesti, izrazitega občutka za lastno vrednost,
je bila v tem, da se je po več poskusih rad izoliral in ostal na svojem
»ideološkem otočku«. Svet je tam, kjer sem jaz! To opažamo zlasti po
letu 1565, po drugem in dokončnem izgonu, ko je v Derendingenu
živel v miru in se dokončno vsidral v württemberško različico prote-
stantizma. Tu se najbolj občutijo tudi meje njegovega teološkega in
cerkvenega obzorja.6 Pridobil je sicer mir, ki ga do svojih šestdesetih
let res ni imel, izgubljal pa je stik s širšo realnostjo, pogled na to, kar
se je v krščanskem svetu dogajalo na drugi, katoliški strani. Tu je
opazen predvsem Trubarjev polemičen ton, ki meji na nekritičnost.
Trubar je tu radikalen zato, ker mu manjka možnost realnega so-
očenja z nasprotnikom. Tak tipičen zapis najdemo v Catehismu z
dvejma izlagama iz leta 1575, ko se s pestmi in brcami loti jezuitov, ki
jih pravzaprav ne pozna in jih napada zgolj kot ideološke nasprotnike:
»Nekateri dobri kristjani in zvesti služabniki božje cerkve v deželi
6 Prim. Z. Štrubelj, Pogum besede. Primož Trubar: 500 let. 1508–2008. Celovec/
Ljubljana/Dunaj/Celje/Gorica 2008, str. 193–194, 206–208.
187
