Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 185
ZVONIMIR [TRUBELJ
škofa Bonoma zaživel v svojem osebnem duhovnem jedru. Razplet
dogodkov v Trubarjevem življenju nam to potrjuje.
To izkustvo duhovnega očetovstva je Trubarja zaznamovalo kot
človeka in kot vernika. Ne pretiravamo, če rečemo, da je Primož
Trubar dobesedno ponotranjil lik svojega duhovnega očeta Bonoma
in v svojem življenju skušal uresničiti njegove ideale: etično prenovo,
reformo Cerkve, humanistično težnjo vrnitve k izvirom, spoštovanje
in ljubezen do maternega jezika. Da je kot dvajsetletni študent z
Dunaja takoj našel pot nazaj v Trst in da se je od svojega 32. do 34.
leta kot duhovnik umaknil iz Ljubljane in se zatekel spet k Bonomu
v Trst, se ne moremo čuditi. Obakrat je prišel na svoj pravi dom. Še
več lahko rečemo. Ob izidu dekreta o pregonu, leta 1547, ko je
služboval v Šentjerneju, bi se zagotovo spet napotil v Trst, kot pravi
Stefano di Brazzano: »Ne moremo izključiti, da se je Trubar v prvih
trenutkih namenil proti Trstu, v upanju, da bo še našel živega Bono-
ma, ki mu zagotovo ne bi odrekel azila.«3
Po letu 1548 srečamo Primoža Trubarja, človeka srednjih let z
življenjskimi ideali škofa in humanista Bonoma, na tisti strani črte,
ki jo Bonomo sam nikoli ni prestopil: v organizirani evangeličanski
skupnosti v Nemčiji. Gre za diskontinuiteto v Trubarjevem osebnost-
nem razvoju? Težko bi kaj takega trdili. Nemški poznavalec Trubarja,
Rolf Dieter Kluge, je pred kratkim resno podvomil, da bi Trubar to
izrecno želel in iskal: »Če se je Trubar s tem korakom zavestno odločil
za luteranstvo, je vprašljivo. V zapletenih političnih in cerkvenih
razmerah na Kranjskem notranjeprotestantski spori niso imeli tako
velike vloge kot v nemških deželah. Kranjskim privržencem refor-
macije je šlo predvsem za zagotovitev svobode veroizpovedi v odnosu
do rimske kurije in v odnosu do deželnega glavarja. Zato je bila
potrebna solidarnost in enotnost, za kar se je Primož Trubar zavzemal
tudi pozneje.«4
Anekdotično bom ta Trubarjev korak pojasnil z dogajanjem na
Trubarjevem teološkem simpoziju v Rimu. Med simpozijem je na-
vada, da se predavatelji v sredo udeležijo papeževe avdijence, papež
3 N. d., 349.
4 R. D. Kluge, Tübinger Köpfe. Zum 500.Geburtstag des slowenischen reformators
Primus Truber. V: Tübinger Blätter 2008, 94. letnik, 28.
183
škofa Bonoma zaživel v svojem osebnem duhovnem jedru. Razplet
dogodkov v Trubarjevem življenju nam to potrjuje.
To izkustvo duhovnega očetovstva je Trubarja zaznamovalo kot
človeka in kot vernika. Ne pretiravamo, če rečemo, da je Primož
Trubar dobesedno ponotranjil lik svojega duhovnega očeta Bonoma
in v svojem življenju skušal uresničiti njegove ideale: etično prenovo,
reformo Cerkve, humanistično težnjo vrnitve k izvirom, spoštovanje
in ljubezen do maternega jezika. Da je kot dvajsetletni študent z
Dunaja takoj našel pot nazaj v Trst in da se je od svojega 32. do 34.
leta kot duhovnik umaknil iz Ljubljane in se zatekel spet k Bonomu
v Trst, se ne moremo čuditi. Obakrat je prišel na svoj pravi dom. Še
več lahko rečemo. Ob izidu dekreta o pregonu, leta 1547, ko je
služboval v Šentjerneju, bi se zagotovo spet napotil v Trst, kot pravi
Stefano di Brazzano: »Ne moremo izključiti, da se je Trubar v prvih
trenutkih namenil proti Trstu, v upanju, da bo še našel živega Bono-
ma, ki mu zagotovo ne bi odrekel azila.«3
Po letu 1548 srečamo Primoža Trubarja, človeka srednjih let z
življenjskimi ideali škofa in humanista Bonoma, na tisti strani črte,
ki jo Bonomo sam nikoli ni prestopil: v organizirani evangeličanski
skupnosti v Nemčiji. Gre za diskontinuiteto v Trubarjevem osebnost-
nem razvoju? Težko bi kaj takega trdili. Nemški poznavalec Trubarja,
Rolf Dieter Kluge, je pred kratkim resno podvomil, da bi Trubar to
izrecno želel in iskal: »Če se je Trubar s tem korakom zavestno odločil
za luteranstvo, je vprašljivo. V zapletenih političnih in cerkvenih
razmerah na Kranjskem notranjeprotestantski spori niso imeli tako
velike vloge kot v nemških deželah. Kranjskim privržencem refor-
macije je šlo predvsem za zagotovitev svobode veroizpovedi v odnosu
do rimske kurije in v odnosu do deželnega glavarja. Zato je bila
potrebna solidarnost in enotnost, za kar se je Primož Trubar zavzemal
tudi pozneje.«4
Anekdotično bom ta Trubarjev korak pojasnil z dogajanjem na
Trubarjevem teološkem simpoziju v Rimu. Med simpozijem je na-
vada, da se predavatelji v sredo udeležijo papeževe avdijence, papež
3 N. d., 349.
4 R. D. Kluge, Tübinger Köpfe. Zum 500.Geburtstag des slowenischen reformators
Primus Truber. V: Tübinger Blätter 2008, 94. letnik, 28.
183
