Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 190
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kranjski so mi poslali pretekle jeseni, 74. leta, novi jezuitski kate-
kizem, natisnjen v slovenskem jeziku (…) Iz tega se da sklepati, da se
ta nova, volčja bratovščina v ovčjem oblačilu z visoko donečim
naslovom (nočejo se imenovati bratje Gospoda Jezusa kakor vsi
navadni pobožni kristjani (…), ampak tovariši njegovi), hoče vriniti
kakor med druge narode tudi v našo domovino, se tu vgnezditi ter s
hinavskim, licemerskim življenjem in z lovkami, napihnjenimi, slad-
kimi besedami odvzeti in zmamiti preproste, dobrosrčne kristjane
naše domovine od prižgane luči svetega evangelija v prejšjno temo
razkrinkanega in razodetega Antikrista v Rimu«.7 Krepke in ostre
besede, kjer Trubar »volčjo bratovščino« imenuje tudi »psevdokri-
stovi«, in jim nalepi zlobne namene zapeljevanja mladine.
Na osebni ravni je Trubar doživel še eno temeljno krizo, od leta
1567 do leta 1574, ko razen pisem ni ničesar napisal. V njegovih
biografijah je to krizno obdoblje premalo poudarjeno. V tem sedem-
letnem časovnem loku se je moralo marsikaj dogajati. Predelati je
moral bolečino izgube prve žene Barbare, ki mu je stala ob strani v
viharnem obdobju življenja. Čeprav se je hitro poročil z drugo,
Anastazijo, in z njo imel hči Gertrudo, ki je kmalu umrla, se je
verjetno težko sprijaznil z dejstvom, da Barbare ni več. Zapustila mu
je tri mladoletne otroke, šestnajstletnega Primoža, dvanajstletno hčer
Magdaleno in enajstletnega sina Felicijana. Če se spet povrnemo k
Eriksonovi psihosocialni teoriji osebnosti, v kateri zagovarja tezo, da
se v osmih psihosocialnih stadijih človekova rast krepi predvsem prek
razreševanja konfliktov in kriz, potem je to Trubarjevo sedemletno
obdobje čas notranjega, duhovnega zorenja. Predvsem čas, ko je naš
rojak prek zunanjih in notranjih konfliktov napredoval v pridobi-
vanju notranje enosti, k poenotenju svojega osebnega, duhovnega
jedra. Dosegel je osebno stabilnost, ki se tudi na zunaj kaže v bolj
mirnem, urejenem življenju.
Obenem pa gre za novo osebno sintezo, ki že nakazuje njegovo
doraslost »k samemu sebi«, poenotenje njegove osebnosti, ki v Erik-
sonovem zadnjem, osmem psihosocialnem stadiju osebnostnega
7 P. Trubar, Catehismus z dveima islagama, v: Zbrana dela II, Ljubljana 2003, str.
39–40.
188
Kranjski so mi poslali pretekle jeseni, 74. leta, novi jezuitski kate-
kizem, natisnjen v slovenskem jeziku (…) Iz tega se da sklepati, da se
ta nova, volčja bratovščina v ovčjem oblačilu z visoko donečim
naslovom (nočejo se imenovati bratje Gospoda Jezusa kakor vsi
navadni pobožni kristjani (…), ampak tovariši njegovi), hoče vriniti
kakor med druge narode tudi v našo domovino, se tu vgnezditi ter s
hinavskim, licemerskim življenjem in z lovkami, napihnjenimi, slad-
kimi besedami odvzeti in zmamiti preproste, dobrosrčne kristjane
naše domovine od prižgane luči svetega evangelija v prejšjno temo
razkrinkanega in razodetega Antikrista v Rimu«.7 Krepke in ostre
besede, kjer Trubar »volčjo bratovščino« imenuje tudi »psevdokri-
stovi«, in jim nalepi zlobne namene zapeljevanja mladine.
Na osebni ravni je Trubar doživel še eno temeljno krizo, od leta
1567 do leta 1574, ko razen pisem ni ničesar napisal. V njegovih
biografijah je to krizno obdoblje premalo poudarjeno. V tem sedem-
letnem časovnem loku se je moralo marsikaj dogajati. Predelati je
moral bolečino izgube prve žene Barbare, ki mu je stala ob strani v
viharnem obdobju življenja. Čeprav se je hitro poročil z drugo,
Anastazijo, in z njo imel hči Gertrudo, ki je kmalu umrla, se je
verjetno težko sprijaznil z dejstvom, da Barbare ni več. Zapustila mu
je tri mladoletne otroke, šestnajstletnega Primoža, dvanajstletno hčer
Magdaleno in enajstletnega sina Felicijana. Če se spet povrnemo k
Eriksonovi psihosocialni teoriji osebnosti, v kateri zagovarja tezo, da
se v osmih psihosocialnih stadijih človekova rast krepi predvsem prek
razreševanja konfliktov in kriz, potem je to Trubarjevo sedemletno
obdobje čas notranjega, duhovnega zorenja. Predvsem čas, ko je naš
rojak prek zunanjih in notranjih konfliktov napredoval v pridobi-
vanju notranje enosti, k poenotenju svojega osebnega, duhovnega
jedra. Dosegel je osebno stabilnost, ki se tudi na zunaj kaže v bolj
mirnem, urejenem življenju.
Obenem pa gre za novo osebno sintezo, ki že nakazuje njegovo
doraslost »k samemu sebi«, poenotenje njegove osebnosti, ki v Erik-
sonovem zadnjem, osmem psihosocialnem stadiju osebnostnega
7 P. Trubar, Catehismus z dveima islagama, v: Zbrana dela II, Ljubljana 2003, str.
39–40.
188
