Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, [TUDIJE
nost v odrešenje in današnjo posvetno uporabo brez verske vsebine
ter ključni premik za uveljavitev nove uporabe besede poklic naj bi
bilo Luthrovo prevajanje ustreznih mest v pismih apostola Pavla in
posebej mesta (1 Kor 7,20, 24): »Vsak naj ostane v tistem poklicu, v
katerem je bil poklican (za odrešenje), […] v čemer je bil kdo poklican,
bratje, v tem naj vsak ostane pri Bogu.« (Weber, 1988: 70.) Mimo-
grede: tudi angleška protestantska Biblija (Authorized King James Ver-
sion) prevaja mesto 1 Kor 7,20 podobno: »Let every man abide in the
same calling wherein he was called«. Tu je »poklic, v katerem je bil
poklican« (v odrešenje), še nevtralen družbeni položaj in delovanje.
Poudarjena je le »enakovrednost« položajev, v katerih je nekdo pokli-
can: vsi so namreč relativni/relativizirani z vidika poklicanosti – z
vidika poklicanosti v odrešenje nič ne pomenijo (Agamben, 2008: 38).
Toda pozneje je prav ta poklicanost začela spreminjati vse položaje
in dela, na katerih in v katerih je bil nekdo poklican – v poklic. Začela
jih je spreminjati v človekove hvaležne odgovore na Božji poklic
(izvolitev), opravljanje posvetnih dolžnosti (na nekem položaju) je
postalo »molitev«, hvaležen nagovor in odgovor Bogu (nekdanje
benediktinsko geslo »moli in delaj« je postajalo »moli z delom«).
Izrecneje in izraziteje šele v kasnejšem kalvinizmu in luteranstvu, toda
tudi Luthrova Cerkvena postila že govori, kako je »vsakdo poklican v
neki poklic« (in ne le »poklican v svojem poklicu«). Temu poklicu –
na nekem mestu celo »ukazu« – naj človek služi in po njem Bogu.
»Bog se ne veseli dosežkov, ki jih prinaša, ampak poslušnosti, ki se po
njem uresničuje« (Weber, 1988: 81; 1972: 78). Agamben vidi v uporabi
iste besede za (Pavlovo) mesijansko klesis [Beruf/poklic] in za posvetno
delo sekularizacijo pojma, ki je bil novozavezno uporabljan za pokli-
canost k zveličanju (Agamben, 2008: 35); toda po drugi strani je upo-
raba iste besede za posvetno delo pomenila posvetitev vsakega (take-
ga) dela.
Pri Luthru naj bi prevladovala še konservativna, statična drža: vsak
naj sprejme svoj družbeni položaj, ostane v svojem stanu in opravlja
z njim povezane posvetne dolžnosti (tudi) kot službo Bogu in njego-
vemu redu. Kalvinizem naj bi vnesel poklicno dinamiko. Če naj bo
delo, ki ga opravljam, delo v Božjo slavo in zahvalo (ki se mu zato ves
»posvetim«!) in/ali če z njim še preverjam/potrjujem svojo izvoljenost,
20
nost v odrešenje in današnjo posvetno uporabo brez verske vsebine
ter ključni premik za uveljavitev nove uporabe besede poklic naj bi
bilo Luthrovo prevajanje ustreznih mest v pismih apostola Pavla in
posebej mesta (1 Kor 7,20, 24): »Vsak naj ostane v tistem poklicu, v
katerem je bil poklican (za odrešenje), […] v čemer je bil kdo poklican,
bratje, v tem naj vsak ostane pri Bogu.« (Weber, 1988: 70.) Mimo-
grede: tudi angleška protestantska Biblija (Authorized King James Ver-
sion) prevaja mesto 1 Kor 7,20 podobno: »Let every man abide in the
same calling wherein he was called«. Tu je »poklic, v katerem je bil
poklican« (v odrešenje), še nevtralen družbeni položaj in delovanje.
Poudarjena je le »enakovrednost« položajev, v katerih je nekdo pokli-
can: vsi so namreč relativni/relativizirani z vidika poklicanosti – z
vidika poklicanosti v odrešenje nič ne pomenijo (Agamben, 2008: 38).
Toda pozneje je prav ta poklicanost začela spreminjati vse položaje
in dela, na katerih in v katerih je bil nekdo poklican – v poklic. Začela
jih je spreminjati v človekove hvaležne odgovore na Božji poklic
(izvolitev), opravljanje posvetnih dolžnosti (na nekem položaju) je
postalo »molitev«, hvaležen nagovor in odgovor Bogu (nekdanje
benediktinsko geslo »moli in delaj« je postajalo »moli z delom«).
Izrecneje in izraziteje šele v kasnejšem kalvinizmu in luteranstvu, toda
tudi Luthrova Cerkvena postila že govori, kako je »vsakdo poklican v
neki poklic« (in ne le »poklican v svojem poklicu«). Temu poklicu –
na nekem mestu celo »ukazu« – naj človek služi in po njem Bogu.
»Bog se ne veseli dosežkov, ki jih prinaša, ampak poslušnosti, ki se po
njem uresničuje« (Weber, 1988: 81; 1972: 78). Agamben vidi v uporabi
iste besede za (Pavlovo) mesijansko klesis [Beruf/poklic] in za posvetno
delo sekularizacijo pojma, ki je bil novozavezno uporabljan za pokli-
canost k zveličanju (Agamben, 2008: 35); toda po drugi strani je upo-
raba iste besede za posvetno delo pomenila posvetitev vsakega (take-
ga) dela.
Pri Luthru naj bi prevladovala še konservativna, statična drža: vsak
naj sprejme svoj družbeni položaj, ostane v svojem stanu in opravlja
z njim povezane posvetne dolžnosti (tudi) kot službo Bogu in njego-
vemu redu. Kalvinizem naj bi vnesel poklicno dinamiko. Če naj bo
delo, ki ga opravljam, delo v Božjo slavo in zahvalo (ki se mu zato ves
»posvetim«!) in/ali če z njim še preverjam/potrjujem svojo izvoljenost,
20
