Page 249 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 249
TONE RAVNIKAR
pa vse do leta 1600 so v tej cerkvi pridigali luteranski predikanti. Za
cerkev sta se bojevala ljubljanski škof Tavčar in velenjski graščak
Wagen. Leta 1594 je umrl Baltazar Wagen, leta 1597 pa tudi škof
Tavčar. Naslednje leto, 1598, je postal novi lastnik gradu Velenje
Baltazar Herič, lastnik Turna in Pakensteina, medtem ko je Balta-
zarjev sin Johan Sigmund obdržal le šoštanjsko gospoščino. Novi
ljubljanski škof je istega leta postal Tomaž Hren.
Prav v tem letu pa se je tudi popolnoma spremenila politika
deželnega kneza, vojvode Ferdinanda, do luteranov. Pod vodstvom
svojega svetovalca škofa Jurija Stobeja je začel dosledno izvajati svoj
načrt o rekatolizaciji dednih dežel. Leta 1598 je prepovedal prote-
stantsko bogoslužje v vseh deželnoknežjih mestih in trgih ter zahteval
izgon predikantov in ukinitev protestantskih šol. To deželnoknežjo
politiko so izvajale verske komisije pod vodstvi škofov ter pod var-
stvom močnih vojaških oddelkov. V treh letih (1599–1601) so proti-
reformacijske komisije z ostrimi posegi, sežiganji protestantskih
knjig, rušenjem protestantskih molilnic in uničevanjem grobišč
popolnoma uničile organizirano protestantsko življenje na Kranj-
skem, Štajerskem in Koroškem. Ta val je zajel seveda tudi Velenje.
Leta 1600, na belo nedeljo (9. aprila16 ) je ljubljanski škof Tomaž Hren
vodil velikansko procesijo, ki bi naj štela več kot 10 000 ljudi ter s tem
tudi dokončno prevzel velenjsko cerkev.17 Cerkev so luterani pustili
dokaj nedotaknjeno, saj sta ostala nepoškodovana tako glavni kot
tudi stranski (Frančiškov) oltar, zmanjkale pa so knjige, kelihi, sve-
čniki ipd. V času lutranskega obdobja velenjske cerkve so v njej
protestanti tudi pokopavali svoje pokojnike. Zanesljivo vemo za nekaj
pokopov, in sicer so v cerkvi pokopali ženo predikanta Ivana Dolijan-
skega. Ob ponovnem zavzetju cerkve so jo katoličani izkopali ter
pokopali pred cerkvijo. Morda pa sta bila v cerkvi pokopana tudi
Baltazar Wagen in eden izmed njegovih sinov. O tem poroča pismo,
ki ga je na škofa Hrena naslovil 9. aprila Johan Sigmund Wagen in ga
odnosa do cerkvenih arhivov in vsega cerkvenega v prvih desetletjih po koncu
2. svetovne vojne. Na srečo nam je Ignaz Orožen ohranil vsebino te koresponcence
v zelo izčrpnih regestih, ki jih zdaj uporabljamo namesto originalov.
16 Istega dne so sestavili tudi večkrat omenjeni urbar velenjske cerkve.
17 Orožen 1884, 232.
247
pa vse do leta 1600 so v tej cerkvi pridigali luteranski predikanti. Za
cerkev sta se bojevala ljubljanski škof Tavčar in velenjski graščak
Wagen. Leta 1594 je umrl Baltazar Wagen, leta 1597 pa tudi škof
Tavčar. Naslednje leto, 1598, je postal novi lastnik gradu Velenje
Baltazar Herič, lastnik Turna in Pakensteina, medtem ko je Balta-
zarjev sin Johan Sigmund obdržal le šoštanjsko gospoščino. Novi
ljubljanski škof je istega leta postal Tomaž Hren.
Prav v tem letu pa se je tudi popolnoma spremenila politika
deželnega kneza, vojvode Ferdinanda, do luteranov. Pod vodstvom
svojega svetovalca škofa Jurija Stobeja je začel dosledno izvajati svoj
načrt o rekatolizaciji dednih dežel. Leta 1598 je prepovedal prote-
stantsko bogoslužje v vseh deželnoknežjih mestih in trgih ter zahteval
izgon predikantov in ukinitev protestantskih šol. To deželnoknežjo
politiko so izvajale verske komisije pod vodstvi škofov ter pod var-
stvom močnih vojaških oddelkov. V treh letih (1599–1601) so proti-
reformacijske komisije z ostrimi posegi, sežiganji protestantskih
knjig, rušenjem protestantskih molilnic in uničevanjem grobišč
popolnoma uničile organizirano protestantsko življenje na Kranj-
skem, Štajerskem in Koroškem. Ta val je zajel seveda tudi Velenje.
Leta 1600, na belo nedeljo (9. aprila16 ) je ljubljanski škof Tomaž Hren
vodil velikansko procesijo, ki bi naj štela več kot 10 000 ljudi ter s tem
tudi dokončno prevzel velenjsko cerkev.17 Cerkev so luterani pustili
dokaj nedotaknjeno, saj sta ostala nepoškodovana tako glavni kot
tudi stranski (Frančiškov) oltar, zmanjkale pa so knjige, kelihi, sve-
čniki ipd. V času lutranskega obdobja velenjske cerkve so v njej
protestanti tudi pokopavali svoje pokojnike. Zanesljivo vemo za nekaj
pokopov, in sicer so v cerkvi pokopali ženo predikanta Ivana Dolijan-
skega. Ob ponovnem zavzetju cerkve so jo katoličani izkopali ter
pokopali pred cerkvijo. Morda pa sta bila v cerkvi pokopana tudi
Baltazar Wagen in eden izmed njegovih sinov. O tem poroča pismo,
ki ga je na škofa Hrena naslovil 9. aprila Johan Sigmund Wagen in ga
odnosa do cerkvenih arhivov in vsega cerkvenega v prvih desetletjih po koncu
2. svetovne vojne. Na srečo nam je Ignaz Orožen ohranil vsebino te koresponcence
v zelo izčrpnih regestih, ki jih zdaj uporabljamo namesto originalov.
16 Istega dne so sestavili tudi večkrat omenjeni urbar velenjske cerkve.
17 Orožen 1884, 232.
247
