Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 28
RAZPRAVE, [TUDIJE
Cvetka Hed‘et Tóth
POL STOLETJA PRINCIPA UPANJA.
HKRATI DEVETDESET LET DUHA UTOPIJE
»Upanje pa ne osramoti« (Rim 5,5)
1. VSEODREŠNO UPANJE
V času naše mladosti smo kot študirajoči spoznavali misel znanega
nemškega filozofa Ernsta Blocha (1885–1977), ki je bil zelo privlačen,
vendar je zaradi demoniziranja takratnih marksističnih oblastniških
struktur, ki so njegovo delo razumele kot »kolosalni splav«, in zaradi
tega, ker je »Bloch tragični intelektualec, duhovni kompromisar,
iluzionist in sopotnik, ki sodeluje le ’pri revoluciji, ne deluje pa v
njej’«,1 ostajal nekakšna tabu tema in je zato marsikaj zapisanega o
njem obležalo v predalih in čakalo na ugodnejše čase.
Takratnemu uradnemu marksizmu, ki je dežural kot oblast, Bloch
ni bil pravi in dobrodošel, kajti Blochova misel je dosledno meta-
fizično razvit materializem, vse metafizično pa je bilo sumljive narave,
skupaj z utopijo in upanjem. Človek je bil po takratni marksistični
ideologiji bitje prakse, vsaka drugačnost je bila nedobrodošla, ker je
ogrožala predpisano ideološko pravovernost in z njo napuh teh, ki
so imeli zgodovinsko resnico v zakupu. »Kako dolgo še?« smo se
spraševali, ko smo ga brali in za začetek upoštevali predvsem to, kar
nam je Bloch prepričljivo dokazoval, da je možna tostranska meta-
fizika, ne samo ona iz onstranstva po vzoru sijanja večnih Platonovih
idej, ki iz človeka dela prebivalca dveh svetov in z njim prepoveličuje
kartezijanski dualizem. Da bi se otresli tega onstranstva,2 je Bloch
1 Gl. Edvard Kocbek: »Problematični« Ernst Bloch, Sodobnost, št. 1-2, Ljubljana 1963,
str. 184.
2 Gl. Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, Ljubljana
1984, str. 33–36.
26
Cvetka Hed‘et Tóth
POL STOLETJA PRINCIPA UPANJA.
HKRATI DEVETDESET LET DUHA UTOPIJE
»Upanje pa ne osramoti« (Rim 5,5)
1. VSEODREŠNO UPANJE
V času naše mladosti smo kot študirajoči spoznavali misel znanega
nemškega filozofa Ernsta Blocha (1885–1977), ki je bil zelo privlačen,
vendar je zaradi demoniziranja takratnih marksističnih oblastniških
struktur, ki so njegovo delo razumele kot »kolosalni splav«, in zaradi
tega, ker je »Bloch tragični intelektualec, duhovni kompromisar,
iluzionist in sopotnik, ki sodeluje le ’pri revoluciji, ne deluje pa v
njej’«,1 ostajal nekakšna tabu tema in je zato marsikaj zapisanega o
njem obležalo v predalih in čakalo na ugodnejše čase.
Takratnemu uradnemu marksizmu, ki je dežural kot oblast, Bloch
ni bil pravi in dobrodošel, kajti Blochova misel je dosledno meta-
fizično razvit materializem, vse metafizično pa je bilo sumljive narave,
skupaj z utopijo in upanjem. Človek je bil po takratni marksistični
ideologiji bitje prakse, vsaka drugačnost je bila nedobrodošla, ker je
ogrožala predpisano ideološko pravovernost in z njo napuh teh, ki
so imeli zgodovinsko resnico v zakupu. »Kako dolgo še?« smo se
spraševali, ko smo ga brali in za začetek upoštevali predvsem to, kar
nam je Bloch prepričljivo dokazoval, da je možna tostranska meta-
fizika, ne samo ona iz onstranstva po vzoru sijanja večnih Platonovih
idej, ki iz človeka dela prebivalca dveh svetov in z njim prepoveličuje
kartezijanski dualizem. Da bi se otresli tega onstranstva,2 je Bloch
1 Gl. Edvard Kocbek: »Problematični« Ernst Bloch, Sodobnost, št. 1-2, Ljubljana 1963,
str. 184.
2 Gl. Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, Ljubljana
1984, str. 33–36.
26
