Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 29
CVETKA HED@ET TÓTH
bralca svojih besedil napotil k Nietzscheju in z njegovo pomočjo
naredil obrat k življenju in k temu, da je resnica nastajajoča konste-
lacija, ki ne potrebuje nič prvega in tudi nič poslednjega.
Tri leta po izidu Principa upanja je pri nas leta 1962 Edvard Kocbek
v reviji Naša sodobnost tako rekoč inavguriral misleca utopije in upanja,
kajti: »Bloch je čudovito pozoren na človeškost, najbrž nihče med
sodobnimi misleci tako ne ljubi življenja kakor on. ’Kar biva, je čudno
razdraženo, vsaka bit draži samo sebe. Koprnenje po boljšem ne more
zaspati. Nihče se ne more osvoboditi svojih želja, reveži še posebej ne
mislijo na to. Sanjajo, kako se jim bodo želje izpolnile. Sanjajo dan in
noč, ne sanjamo torej samo ponoči … Naša notranjost je zasanjana in
zanesena tudi takrat, ko imamo oči odprte.’«3 Po Kocbeku usmerja
Blocha med drugim »prastaro koprnenje po sreči«, zato upanje zanj
»ni samo psihološko stanje, temveč bitna struktura človekovega bitja,
ker prerašča stvarnost in teži k nepredmetnemu izvoru predmetnosti,
po vsej razložljivi prihodnosti. Človek mu ne biva zaradi sedanjosti
in še manj zaradi preteklosti, pač pa zavoljo prihodnosti. Filozofija
se je začela Blochu spreminjati v eno samo monomanično razgrinja-
nje domotožja v človekovih pojmih, domotožja v njegovi dejavnosti,
domotožja v utopijah.«4 S temi mislimi o Blochu si je Kocbek pri nas
spet nakopal težave, bil na udaru in izpostavljen kritiki, vendar nam
je nekaterim Blocha trajno približal, saj je Blochova misel o tem, da
je v resnico, ne glede na to, od kod prihaja in kako vsemogočna je,
treba prej dvomiti, kakor pa biti njen zaklinjalec. Seveda še skupaj s
pripisom, da bodi zaklinjalec svoje lastne pameti in nikogaršnje
druge. Ta Kocbekov in Blochov zgled je nedvomno posnemanja
vreden.
Nekoč je bil Kocbekov Bloch označen za nemarksista, krščanskega
konvertita, ki si je prizadeval v marksizmu najti prostor za idealizem
in religijo. Z merili danes skrajno nerazumljive ideološke pravo-
vernosti sta se skupaj znašla dva misleca, ki nista nikdar sklepala miru
s svetom; gre za svet, ki bo verjetno še dolgo svoj nekdanji marksizem
3 Edvard Kocbek: Obrazi – Ernst Bloch, Naša sodobnost, št. 3, Ljubljana 1962,
str. 258.
4 Prav tam, str. 257.
27
bralca svojih besedil napotil k Nietzscheju in z njegovo pomočjo
naredil obrat k življenju in k temu, da je resnica nastajajoča konste-
lacija, ki ne potrebuje nič prvega in tudi nič poslednjega.
Tri leta po izidu Principa upanja je pri nas leta 1962 Edvard Kocbek
v reviji Naša sodobnost tako rekoč inavguriral misleca utopije in upanja,
kajti: »Bloch je čudovito pozoren na človeškost, najbrž nihče med
sodobnimi misleci tako ne ljubi življenja kakor on. ’Kar biva, je čudno
razdraženo, vsaka bit draži samo sebe. Koprnenje po boljšem ne more
zaspati. Nihče se ne more osvoboditi svojih želja, reveži še posebej ne
mislijo na to. Sanjajo, kako se jim bodo želje izpolnile. Sanjajo dan in
noč, ne sanjamo torej samo ponoči … Naša notranjost je zasanjana in
zanesena tudi takrat, ko imamo oči odprte.’«3 Po Kocbeku usmerja
Blocha med drugim »prastaro koprnenje po sreči«, zato upanje zanj
»ni samo psihološko stanje, temveč bitna struktura človekovega bitja,
ker prerašča stvarnost in teži k nepredmetnemu izvoru predmetnosti,
po vsej razložljivi prihodnosti. Človek mu ne biva zaradi sedanjosti
in še manj zaradi preteklosti, pač pa zavoljo prihodnosti. Filozofija
se je začela Blochu spreminjati v eno samo monomanično razgrinja-
nje domotožja v človekovih pojmih, domotožja v njegovi dejavnosti,
domotožja v utopijah.«4 S temi mislimi o Blochu si je Kocbek pri nas
spet nakopal težave, bil na udaru in izpostavljen kritiki, vendar nam
je nekaterim Blocha trajno približal, saj je Blochova misel o tem, da
je v resnico, ne glede na to, od kod prihaja in kako vsemogočna je,
treba prej dvomiti, kakor pa biti njen zaklinjalec. Seveda še skupaj s
pripisom, da bodi zaklinjalec svoje lastne pameti in nikogaršnje
druge. Ta Kocbekov in Blochov zgled je nedvomno posnemanja
vreden.
Nekoč je bil Kocbekov Bloch označen za nemarksista, krščanskega
konvertita, ki si je prizadeval v marksizmu najti prostor za idealizem
in religijo. Z merili danes skrajno nerazumljive ideološke pravo-
vernosti sta se skupaj znašla dva misleca, ki nista nikdar sklepala miru
s svetom; gre za svet, ki bo verjetno še dolgo svoj nekdanji marksizem
3 Edvard Kocbek: Obrazi – Ernst Bloch, Naša sodobnost, št. 3, Ljubljana 1962,
str. 258.
4 Prav tam, str. 257.
27
