Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 33
CVETKA HED@ET TÓTH
samo s tem, da-je.11 V tej napetosti in napredovanju od quodditas k
quidditas se oblikuje spoznanje, da svet in človek v njem nista popolna
in docela uresničena v tem, kar-je. Taka identifikacija v procesu
spoznavanja sveta ugotavlja, da je njegovo bistvo nepopolno, in zato
razume svet celo kot eksperiment. Svet in odnosi v njem bi lahko bili
boljši, bolj humani. Bloch primerja spoznavni proces z dojemanjem
tega, kar sta v svetu tendenca in latenca, in v čemer vidi sovpadanje
med logičnimi in realnimi kategorijami v svetu, to pa imenuje »mate-
rialni logikon«. Substanca sveta kot samospraševanje sveta po samem
sebi je logično izražena s stavkom: S še ni P. S tem je po Blochu
povedano samo to, da substancialno bistvo sveta stoji šele v modusu
prihodnjega časa in da je hkrati »časovni modus objektivno realne
možnosti«.12
Z dejavno anticipacijo v subjektu, s spraševanjem, ki se mora za
svoj nastanek zahvaliti čudenju, strmenju (tò thaumázein), ki ugotav-
lja, da je nekaj in ne nič, se zgodi preobrat; ta nam pomaga, da
pridemo iz teme neposrednega, kar je svetovni proces. Za anticipacijo
sreče, družbe na podlagi človeške solidarnosti, svobode in dostojan-
stva gre po Blochu v njegovi avtobiografski refleksiji leta 1975. Tudi
v delu Tübingenski uvod v filozofijo iz leta 1963 je poudaril, da je stvari
treba dojemati »ne take, kakršne so, ampak kamor gredo ali bi
stvarno mogle iti, skratka glede na njihovo tendenco«.13 In ta še-ne-
biti je produktiven, peha nas naprej, tudi »humanizem je odrasel v
utopiji, in filozofija je upravičeno spekulativna«.14 Zato je trajni klic
Blochove misli: ne se odrekati utopiji in upanju.
Po Blochovem uvidu filozofija še ni našla načina, kako bi spre-
govorila o tem še-ne-nastalem. Zato je treba izdelati tudi novo poj-
movno orodje in z njim izreči načelo, ki sveta več ne zapušča. Filo-
zofija je svoj interes praviloma vedno usmerjala v preteklo, tako
Platon s svojim pojmovanjem vednosti, ki naj črpa iz spominjanja
(anámnesis), iz tega, kar je duša nekoč že gledala. Tudi Hegel s svojim
pojmovanjem filozofije kot Minervine sove filozofijo povezuje s
preteklim. Še Freudova psihoanaliza, svari Bloch, šari po kleti pretek-
12 Prav tam, str. 7.
13 Ernst Bloch: Tübinger Einleitung in die Philosophie, GA 13, str. 91.
14 Prav tam, str. 94.
31
samo s tem, da-je.11 V tej napetosti in napredovanju od quodditas k
quidditas se oblikuje spoznanje, da svet in človek v njem nista popolna
in docela uresničena v tem, kar-je. Taka identifikacija v procesu
spoznavanja sveta ugotavlja, da je njegovo bistvo nepopolno, in zato
razume svet celo kot eksperiment. Svet in odnosi v njem bi lahko bili
boljši, bolj humani. Bloch primerja spoznavni proces z dojemanjem
tega, kar sta v svetu tendenca in latenca, in v čemer vidi sovpadanje
med logičnimi in realnimi kategorijami v svetu, to pa imenuje »mate-
rialni logikon«. Substanca sveta kot samospraševanje sveta po samem
sebi je logično izražena s stavkom: S še ni P. S tem je po Blochu
povedano samo to, da substancialno bistvo sveta stoji šele v modusu
prihodnjega časa in da je hkrati »časovni modus objektivno realne
možnosti«.12
Z dejavno anticipacijo v subjektu, s spraševanjem, ki se mora za
svoj nastanek zahvaliti čudenju, strmenju (tò thaumázein), ki ugotav-
lja, da je nekaj in ne nič, se zgodi preobrat; ta nam pomaga, da
pridemo iz teme neposrednega, kar je svetovni proces. Za anticipacijo
sreče, družbe na podlagi človeške solidarnosti, svobode in dostojan-
stva gre po Blochu v njegovi avtobiografski refleksiji leta 1975. Tudi
v delu Tübingenski uvod v filozofijo iz leta 1963 je poudaril, da je stvari
treba dojemati »ne take, kakršne so, ampak kamor gredo ali bi
stvarno mogle iti, skratka glede na njihovo tendenco«.13 In ta še-ne-
biti je produktiven, peha nas naprej, tudi »humanizem je odrasel v
utopiji, in filozofija je upravičeno spekulativna«.14 Zato je trajni klic
Blochove misli: ne se odrekati utopiji in upanju.
Po Blochovem uvidu filozofija še ni našla načina, kako bi spre-
govorila o tem še-ne-nastalem. Zato je treba izdelati tudi novo poj-
movno orodje in z njim izreči načelo, ki sveta več ne zapušča. Filo-
zofija je svoj interes praviloma vedno usmerjala v preteklo, tako
Platon s svojim pojmovanjem vednosti, ki naj črpa iz spominjanja
(anámnesis), iz tega, kar je duša nekoč že gledala. Tudi Hegel s svojim
pojmovanjem filozofije kot Minervine sove filozofijo povezuje s
preteklim. Še Freudova psihoanaliza, svari Bloch, šari po kleti pretek-
12 Prav tam, str. 7.
13 Ernst Bloch: Tübinger Einleitung in die Philosophie, GA 13, str. 91.
14 Prav tam, str. 94.
31
