Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 30
RAZPRAVE, [TUDIJE
in z njim povezano politično levičarstvo doživljal kot moro pretek-
losti. Težava pri razumevanju Blochove misli je bila tudi v tem, ker
nam jezikovno ni bil dosegljiv, nismo ga prevajali. Brali smo ga v
srbohrvaščini, saj so ga naši takratni neposredni sosedje na jugu
ogromno prevajali in prevode objavljali skupaj z zelo poglobljenimi
uvodnimi študijami in spremnimi komentarji. Po tej plati jim gre še
danes priznanje – in to ne majhno.
Vsak filozof sanja, da bi za seboj pustil vrsto del, razmišljanj v
zapisani besedi. Morda nam Platon še najbolj prepričljivo pojasnjuje,
zakaj in od kod želja po pisanju. Meni, da pišejo tisti, ki čutijo in
negujejo potrebo po nesmrtnosti. Ernst Bloch je v svojem dolgem in
burnem življenju napisal precej knjig.5 V njih je filozofiral in raz-
mišljal tako, kot da bi filozofije ne bilo, podobno, kot sta filozofirala
Aristoteles in Hegel. Vsekakor velja Bloch za filozofa, ki je prepričan,
da se samo z nekaterimi velikimi imeni iz zgodovine filozofije ne da
filozofirati. Večkrat je poudaril, da je filozof, ki prebiva v svoji lastni
filozofski stavbi – in to mu je tudi prepričljivo uspelo. Iz njegovega
obširnega opusa še posebej izstopata dve deli, Duh utopije in Princip
upanja. Obe deli sta po objavi učinkovali kot kakšen Nostradamus – v
zdajšnjem času, ki je zelo neugoden za ekstenzivno branje Blochovih
del, je treba dejati, da ju zgodovina filozofije 20. stoletja nikakor ne
more zaobiti, kajti kot vidimo, še vedno učinkujeta.
Duh utopije je nastajal v ekspresionističnem razpoloženju časa med
prvo svetovno vojno, v letih 1915/1916, in kot je Bloch sam pojasnil
leta 1976, je Duh utopije »ustvarila senzibilnost ekspresionizma«.6 Cilj
je bil človek sam, zato je ekspresionizem želel nov svet, novega človeka,
novo senzibilnost; bil je duh časa na začetku 20. stoletja in Blochovo
delo ga je povzelo vase. Omenjeno ekspresionistično razpoloženje
časa je Bloch opisal takole: »Ekspresionizem – to je bil revolt moje
generacije, naše mladosti, upor, ki je v sebi nosil kali upanja novega
sveta, ki ga je bilo treba šele ustvariti. Doba ekspresionizma je zdavnaj
5 Gl. Cvetka Tóth: Med metafiziko in etiko, Pomurska založba–ZIFF, Murska Sobota–
Ljubljana 2002, str. 153–184.
6 Arno Münster (ur.): Tagträume vom aufrechten Gang. Sechs Interviews mit Ernst Bloch,
Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977, str. 108.
28
in z njim povezano politično levičarstvo doživljal kot moro pretek-
losti. Težava pri razumevanju Blochove misli je bila tudi v tem, ker
nam jezikovno ni bil dosegljiv, nismo ga prevajali. Brali smo ga v
srbohrvaščini, saj so ga naši takratni neposredni sosedje na jugu
ogromno prevajali in prevode objavljali skupaj z zelo poglobljenimi
uvodnimi študijami in spremnimi komentarji. Po tej plati jim gre še
danes priznanje – in to ne majhno.
Vsak filozof sanja, da bi za seboj pustil vrsto del, razmišljanj v
zapisani besedi. Morda nam Platon še najbolj prepričljivo pojasnjuje,
zakaj in od kod želja po pisanju. Meni, da pišejo tisti, ki čutijo in
negujejo potrebo po nesmrtnosti. Ernst Bloch je v svojem dolgem in
burnem življenju napisal precej knjig.5 V njih je filozofiral in raz-
mišljal tako, kot da bi filozofije ne bilo, podobno, kot sta filozofirala
Aristoteles in Hegel. Vsekakor velja Bloch za filozofa, ki je prepričan,
da se samo z nekaterimi velikimi imeni iz zgodovine filozofije ne da
filozofirati. Večkrat je poudaril, da je filozof, ki prebiva v svoji lastni
filozofski stavbi – in to mu je tudi prepričljivo uspelo. Iz njegovega
obširnega opusa še posebej izstopata dve deli, Duh utopije in Princip
upanja. Obe deli sta po objavi učinkovali kot kakšen Nostradamus – v
zdajšnjem času, ki je zelo neugoden za ekstenzivno branje Blochovih
del, je treba dejati, da ju zgodovina filozofije 20. stoletja nikakor ne
more zaobiti, kajti kot vidimo, še vedno učinkujeta.
Duh utopije je nastajal v ekspresionističnem razpoloženju časa med
prvo svetovno vojno, v letih 1915/1916, in kot je Bloch sam pojasnil
leta 1976, je Duh utopije »ustvarila senzibilnost ekspresionizma«.6 Cilj
je bil človek sam, zato je ekspresionizem želel nov svet, novega človeka,
novo senzibilnost; bil je duh časa na začetku 20. stoletja in Blochovo
delo ga je povzelo vase. Omenjeno ekspresionistično razpoloženje
časa je Bloch opisal takole: »Ekspresionizem – to je bil revolt moje
generacije, naše mladosti, upor, ki je v sebi nosil kali upanja novega
sveta, ki ga je bilo treba šele ustvariti. Doba ekspresionizma je zdavnaj
5 Gl. Cvetka Tóth: Med metafiziko in etiko, Pomurska založba–ZIFF, Murska Sobota–
Ljubljana 2002, str. 153–184.
6 Arno Münster (ur.): Tagträume vom aufrechten Gang. Sechs Interviews mit Ernst Bloch,
Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977, str. 108.
28
