Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 31
CVETKA HED@ET TÓTH
za nami, toda bila je izredno pomembna. Vsaka doba mora ustvariti
svojo lastno umetnost, svoj lastni upor. Samo to omogoča napredek
človeštva in ta napredek bo prišel. Treba je verovati v ’princip upa-
nja’.«7 Tega je filozofija negovala zelo malo ali pa skoraj nič; zagle-
danost v kult nekakšne zlate dobe, o kateri nimamo niti dokazov, da
je kdaj koli sploh bila, ni Blochov teren. Upanje je povezano s klicem
naprej, ne nazaj, celo izgon iz raja ponazarja tako prizadevanje.
Delo Princip upanja je nastajalo v letih 1938–1947 v ZDA, kamor
se je, podobno kot mnogi drugi filozofi, zatekel pred nacizmom.
Ponovno ga je postopoma revidiral, ko je bival v Vzhodni Nemčiji,
kjer je bil profesor za zgodovino filozofije na univerzi v Leipzigu.
Princip upanja vsebuje pet delov in je izšel v treh zvezkih. Prvi in drugi
sta izšla leta 1953 in 1955. Kmalu zatem je Bloch zaradi stališč, ki jih
je izoblikoval v tem delu, doživel ostro kritiko, obtožili so ga revizio-
nizma in odstranili z univerze. Tako je tretji zvezek izšel leta 1959 v
Frankfurtu, leta 1961 pa je Bloch emigriral v Zahodno Nemčijo, prejel
profesuro na univerzi v Tübingenu in tam predaval do svoje upoko-
jitve. Še posebej se je zanj zavzel filozof Walter Schulz. Blochova
popularnost je bila tolikšna, da so študenti pozneje zahtevali, naj se
tamkajšnja univerza preimenuje v Univerzo Ernsta Blocha.
Srečanje s Tübingenom je za nas, Slovence, vedno ganljivo, kajti
ko greš skozi mesto, precejšen del poti prehodiš po cesti, ki se imenuje
Ulica Primoža Trubarja. Morda je tudi v tem razlog, zakaj je doživ-
ljanje utopije in upanja tako močno, da ostajaš v bližini Blochove
misli, in splet okoliščin je tako Trubarja kot Blocha postavil v okolje,
ki ju je sprejelo in jima obema ponudilo možnost za »vekotrajno«
ustvarjalnost in predvsem vpliv. Kot da bi preganjanje in celo izgon
enega in drugega, iz občutja tega, kar je Trubar imenoval nikdirdom,
sprožilo idejo o domovanju v svetu, po Blochu potrebo po varnem in
toplem bivanju v vsakem kotičku sveta, tak ideal bivanja pa je nedo-
vzeten za nihilizem.
Blochova filozofska misel je hkrati odprt filozofski sistem. Zanj
je značilno, da v primerjavi s tradicionalno filozofijo bistveno na novo
razmišlja o bivajočem. Ne dojema in ne opredeljuje ga samo s pretek-
7 Prav tam, str. 118.
29
za nami, toda bila je izredno pomembna. Vsaka doba mora ustvariti
svojo lastno umetnost, svoj lastni upor. Samo to omogoča napredek
človeštva in ta napredek bo prišel. Treba je verovati v ’princip upa-
nja’.«7 Tega je filozofija negovala zelo malo ali pa skoraj nič; zagle-
danost v kult nekakšne zlate dobe, o kateri nimamo niti dokazov, da
je kdaj koli sploh bila, ni Blochov teren. Upanje je povezano s klicem
naprej, ne nazaj, celo izgon iz raja ponazarja tako prizadevanje.
Delo Princip upanja je nastajalo v letih 1938–1947 v ZDA, kamor
se je, podobno kot mnogi drugi filozofi, zatekel pred nacizmom.
Ponovno ga je postopoma revidiral, ko je bival v Vzhodni Nemčiji,
kjer je bil profesor za zgodovino filozofije na univerzi v Leipzigu.
Princip upanja vsebuje pet delov in je izšel v treh zvezkih. Prvi in drugi
sta izšla leta 1953 in 1955. Kmalu zatem je Bloch zaradi stališč, ki jih
je izoblikoval v tem delu, doživel ostro kritiko, obtožili so ga revizio-
nizma in odstranili z univerze. Tako je tretji zvezek izšel leta 1959 v
Frankfurtu, leta 1961 pa je Bloch emigriral v Zahodno Nemčijo, prejel
profesuro na univerzi v Tübingenu in tam predaval do svoje upoko-
jitve. Še posebej se je zanj zavzel filozof Walter Schulz. Blochova
popularnost je bila tolikšna, da so študenti pozneje zahtevali, naj se
tamkajšnja univerza preimenuje v Univerzo Ernsta Blocha.
Srečanje s Tübingenom je za nas, Slovence, vedno ganljivo, kajti
ko greš skozi mesto, precejšen del poti prehodiš po cesti, ki se imenuje
Ulica Primoža Trubarja. Morda je tudi v tem razlog, zakaj je doživ-
ljanje utopije in upanja tako močno, da ostajaš v bližini Blochove
misli, in splet okoliščin je tako Trubarja kot Blocha postavil v okolje,
ki ju je sprejelo in jima obema ponudilo možnost za »vekotrajno«
ustvarjalnost in predvsem vpliv. Kot da bi preganjanje in celo izgon
enega in drugega, iz občutja tega, kar je Trubar imenoval nikdirdom,
sprožilo idejo o domovanju v svetu, po Blochu potrebo po varnem in
toplem bivanju v vsakem kotičku sveta, tak ideal bivanja pa je nedo-
vzeten za nihilizem.
Blochova filozofska misel je hkrati odprt filozofski sistem. Zanj
je značilno, da v primerjavi s tradicionalno filozofijo bistveno na novo
razmišlja o bivajočem. Ne dojema in ne opredeljuje ga samo s pretek-
7 Prav tam, str. 118.
29
