Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 34
RAZPRAVE, [TUDIJE
lega in tam odkriva nezavedno. Videti dlje in zajeti prihodnje, to, kar-
še-ni, je težnja anticipirajoče zavesti. Za to, da dojamemo najbolj
neposredno to, kar je pred nami in kar smo mi sami, tudi temo in
nejasnost ravnokar doživetega trenutka, po Blochu potrebujemo
utopično zavest, ali kakor jo imenuje ponekod, anticipirajočo zavest:
to spremlja hkrati še anticipacija boljšega življenja, bolj humanega in
vednost oziroma upanje o tem Bloch izraža kot ontologija še-ne-biti.
Razmišljati danes v filozofiji na šolski način, tj. s predpisanim, a priori
določenim pojmovanjem filozofije, ki zaobide živo, živeto življenje,
je po Blochu povsem neproduktivno in nesmiselno. Zato posveča
toliko prostora razmišljanjem o konstrukciji, ki ne ostaja samo
teoretska želja, abstraktna utopija, temveč se spreminja v realno utopijo
in upanju pravi da.
Patos preteklega obvladuje naš način mišljenja; kljub temu nas
sanje – in treba je sanjati, negovati sanjarjenje že v dimenziji vsak-
danjosti – o boljšem, lepšem življenju soočajo z utopijo in realnim
upanjem. Življenje brez bede, v umetniško izoblikovanem prostoru,
kjer umetniško in humano prevladuje nad tehničnim – to so sanje
konkretne utopije in upanja v arhitekturi,15 celo sanje o zemeljskem
raju negujemo kot geografsko utopijo in upanje. Skratka, v Blochovi
filozofiji gre za totalno ekspanzijo upanja, tudi proti najmočnejšemu
ne-upanju, ugasli negaciji, ki sama iz sebe svojega lastnega nasprotja –
življenja – ne more več dati, se pravi proti smrti. Ta Blochov motiv je
zelo vplival na pometafizično misel, ki jo dobimo danes pri njegovem
učencu, nemškem filozofu Petru Sloterdijku (rojen leta 1947). Dekan-
tirana, tj. prečiščena metafizika, o kateri govori Sloterdijk, je to-
stranska metafizika, nič več zagledana v zasvetovje in onstranstvo, in
kot taka ne uteleša nič absolutnega, trdnega in nespremenljivega. S
takim razumevanjem metafizike smo pri pojmu pometafizične filo-
zofije, ki kljub vsej kritiki metafizike to ohranja, vendar ni zagledana
več v absolutno gotovost smrti in z njo povezano idejo nesmrtnosti,
ampak je usmerjena k življenju, njegovemu rojstvu, človekovemu
prihajanju na svet.
15 Gl. Cvetka Tóth: Drevo življenja in kristal – antika je samozadostna, Poligrafi, št.
38, Ljubljana 2005, str. 121–142.
32
lega in tam odkriva nezavedno. Videti dlje in zajeti prihodnje, to, kar-
še-ni, je težnja anticipirajoče zavesti. Za to, da dojamemo najbolj
neposredno to, kar je pred nami in kar smo mi sami, tudi temo in
nejasnost ravnokar doživetega trenutka, po Blochu potrebujemo
utopično zavest, ali kakor jo imenuje ponekod, anticipirajočo zavest:
to spremlja hkrati še anticipacija boljšega življenja, bolj humanega in
vednost oziroma upanje o tem Bloch izraža kot ontologija še-ne-biti.
Razmišljati danes v filozofiji na šolski način, tj. s predpisanim, a priori
določenim pojmovanjem filozofije, ki zaobide živo, živeto življenje,
je po Blochu povsem neproduktivno in nesmiselno. Zato posveča
toliko prostora razmišljanjem o konstrukciji, ki ne ostaja samo
teoretska želja, abstraktna utopija, temveč se spreminja v realno utopijo
in upanju pravi da.
Patos preteklega obvladuje naš način mišljenja; kljub temu nas
sanje – in treba je sanjati, negovati sanjarjenje že v dimenziji vsak-
danjosti – o boljšem, lepšem življenju soočajo z utopijo in realnim
upanjem. Življenje brez bede, v umetniško izoblikovanem prostoru,
kjer umetniško in humano prevladuje nad tehničnim – to so sanje
konkretne utopije in upanja v arhitekturi,15 celo sanje o zemeljskem
raju negujemo kot geografsko utopijo in upanje. Skratka, v Blochovi
filozofiji gre za totalno ekspanzijo upanja, tudi proti najmočnejšemu
ne-upanju, ugasli negaciji, ki sama iz sebe svojega lastnega nasprotja –
življenja – ne more več dati, se pravi proti smrti. Ta Blochov motiv je
zelo vplival na pometafizično misel, ki jo dobimo danes pri njegovem
učencu, nemškem filozofu Petru Sloterdijku (rojen leta 1947). Dekan-
tirana, tj. prečiščena metafizika, o kateri govori Sloterdijk, je to-
stranska metafizika, nič več zagledana v zasvetovje in onstranstvo, in
kot taka ne uteleša nič absolutnega, trdnega in nespremenljivega. S
takim razumevanjem metafizike smo pri pojmu pometafizične filo-
zofije, ki kljub vsej kritiki metafizike to ohranja, vendar ni zagledana
več v absolutno gotovost smrti in z njo povezano idejo nesmrtnosti,
ampak je usmerjena k življenju, njegovemu rojstvu, človekovemu
prihajanju na svet.
15 Gl. Cvetka Tóth: Drevo življenja in kristal – antika je samozadostna, Poligrafi, št.
38, Ljubljana 2005, str. 121–142.
32
