Page 36 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 36
RAZPRAVE, [TUDIJE
isto kot arhaizem. Prav tako odklanja tudi pojmovanje metafizike
navzgor, z njeno zagledanostjo v onstranskost in odrešenje z one
strani zgodovine. S svojo utopično filozofijo Bloch ohranja meta-
fiziko v obdobju brez Boga in po njegovi smrti, saj se njegova filo-
zofija nikakor ne odreka pojmu transcendence, ki jo pojmuje kot
samo najbolj pristno človeško, vendar ostaja na ravni imanence in ne
onkraj zgodovine.
S svojo materialistično zarezo skozi svet in utopično zvezdo v krvi je
Bloch najprej izhajal iz dejstva, da je svet, da je bit, in to ni konstruk-
cija, ampak nekaj nekonstruiranega. Kot táko – nekonstruirano –
nenehno sproža strmenje, čudenje, in od tod izhaja spraševanje, kaj
je to, kar je. Na to, kot pravi Bloch, nekonstruirano vprašanje ni dokonč-
nega odgovora, še najmanj ne enkrat za vselej. Svet, sama struktura
sveta in odnosi v njem so trajno odprto vprašanje in moč našega
spraševanja izhaja iz prvotnega začudenja (tò thaumázein) nad tem,
da je nekaj, ne pa da ničesar ni. In ravno dejstvo, da nekaj je, je trajni
izvor našega razmišljanja in sploh omogoča zgodovinski nastanek
čuta za teorijo, ki je podlaga za nastanek umetnosti, znanosti, filo-
zofije. Že umirajoči Bloch je odločno povedal: »Takšno začudenje,
usmerjeno na klico in jedro vsega spraševanja, na nejasno jaz-sem in
je-bit, na njegovo neugaslo biti-v-svetu, se oklepa zvestobe tostran-
skemu misteriju.«20 Četudi po prvih odgovorih začudenje mnogo
prehitro ugasne, Bloch z latinskim rekom zavpije »sursum corda«
(kvišku srca), ko je treba ohranjati zavest o sprašujočem čudenju, »toda
ne teološko, temveč docela transcendirajoč, v imanenco transcendi-
rajoč, v tisto najbližje, kar nas obdaja, to je polno filozofskih proble-
mov«21 in – to je povedal v trenutku, ko se njegova življenjska pot že
izteka, saj je že na poti v večnost.
V Predgovoru dela Princip upanja se Ernst Bloch sprašuje: »Kdo
smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Kaj pričakujemo? Kaj nas
čaka?«22 Ugotavlja, da je nekoč tisti, ki ga je bilo strah, odšel zelo
20 Ernst Bloch: Experimentum Mundi. Frage, Kategorien des Herausbringens, Praxis,
GA 15, str. 245.
21 Karola Bloch, Adelbert Reif (ur.): »Denken heißt Überschreiten«. In memoriam Ernst
Bloch (1885–1977), Ullstein, Frankfurt – Berlin – Wien, str. 26.
22 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 1-32, GA 5, str. 1.
34
isto kot arhaizem. Prav tako odklanja tudi pojmovanje metafizike
navzgor, z njeno zagledanostjo v onstranskost in odrešenje z one
strani zgodovine. S svojo utopično filozofijo Bloch ohranja meta-
fiziko v obdobju brez Boga in po njegovi smrti, saj se njegova filo-
zofija nikakor ne odreka pojmu transcendence, ki jo pojmuje kot
samo najbolj pristno človeško, vendar ostaja na ravni imanence in ne
onkraj zgodovine.
S svojo materialistično zarezo skozi svet in utopično zvezdo v krvi je
Bloch najprej izhajal iz dejstva, da je svet, da je bit, in to ni konstruk-
cija, ampak nekaj nekonstruiranega. Kot táko – nekonstruirano –
nenehno sproža strmenje, čudenje, in od tod izhaja spraševanje, kaj
je to, kar je. Na to, kot pravi Bloch, nekonstruirano vprašanje ni dokonč-
nega odgovora, še najmanj ne enkrat za vselej. Svet, sama struktura
sveta in odnosi v njem so trajno odprto vprašanje in moč našega
spraševanja izhaja iz prvotnega začudenja (tò thaumázein) nad tem,
da je nekaj, ne pa da ničesar ni. In ravno dejstvo, da nekaj je, je trajni
izvor našega razmišljanja in sploh omogoča zgodovinski nastanek
čuta za teorijo, ki je podlaga za nastanek umetnosti, znanosti, filo-
zofije. Že umirajoči Bloch je odločno povedal: »Takšno začudenje,
usmerjeno na klico in jedro vsega spraševanja, na nejasno jaz-sem in
je-bit, na njegovo neugaslo biti-v-svetu, se oklepa zvestobe tostran-
skemu misteriju.«20 Četudi po prvih odgovorih začudenje mnogo
prehitro ugasne, Bloch z latinskim rekom zavpije »sursum corda«
(kvišku srca), ko je treba ohranjati zavest o sprašujočem čudenju, »toda
ne teološko, temveč docela transcendirajoč, v imanenco transcendi-
rajoč, v tisto najbližje, kar nas obdaja, to je polno filozofskih proble-
mov«21 in – to je povedal v trenutku, ko se njegova življenjska pot že
izteka, saj je že na poti v večnost.
V Predgovoru dela Princip upanja se Ernst Bloch sprašuje: »Kdo
smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Kaj pričakujemo? Kaj nas
čaka?«22 Ugotavlja, da je nekoč tisti, ki ga je bilo strah, odšel zelo
20 Ernst Bloch: Experimentum Mundi. Frage, Kategorien des Herausbringens, Praxis,
GA 15, str. 245.
21 Karola Bloch, Adelbert Reif (ur.): »Denken heißt Überschreiten«. In memoriam Ernst
Bloch (1885–1977), Ullstein, Frankfurt – Berlin – Wien, str. 26.
22 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 1-32, GA 5, str. 1.
34
