Page 350 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 350
PREVODI
branja) Biblije rad potrjuje s citati iz spisov cerkvenih očetov, posebej
svetega Avguština, pa tudi Janeza Zlatousta, Petra Lombarda in sv.
Bernarda. Toda to so le potrditve, bistvena je bibljiska beseda. Pri-
zadeva si oblikovati vodič po Svetem pismu, priročnik za ’Božjo šolo’,
za šolo svetega Duha. Njegova metoda je zato teocentrična. Izhaja iz
spoznanja Boga, da bi prišel do spoznanja človeka; gre od teologije k
antropologiji. Odrešenje je Božji dar. Sama vera je Božji dar, delo
svetega Duha. Vse izhaja iz Božje pobude in milosti (…) Taka Institutio
je oblikovala pobožnost reformiranih, hugenotov, ponižnih in neupo-
gljivih hkrati: ponižnih, ker so se zavedali svoje odvisnosti od Boga,
neupogljivih, ker so priznavali odvisnost samo od njega in njegove
moči (Calvin, XV).«
PREDESTINACIJA
Predestinacijo obravnava Calvin v štirih poglavjih tretje knjige. V
naš, z omejenim prostorom in časom narekovani izbor je vključeno
skoraj celotno XXI. poglavje in z večjimi skrajšavami zadnje, XXIV.
poglavje. V XXII. poglavju Calvin dokumentira verovanje v prede-
stinacijo z novozaveznimi besedili in njihovim komentarjem, v XXIII.
pa izrecno zavrača posamezne ugovore proti temu verovanju. Iz teh
dveh poglavij smo izbrali le en paragraf, v katerem Calvin – opirajoč
se na sv. Avguština – opozarja, da mora pridigo o predestinaciji
spremljati previdnost in ljubezen, voditi jo mora želja po zveličanju
vseh, ki jih pridiga nagovarja. Za to in o tem govori že mesto, ki ga
ima obravnavanje predestinacije v Calvinovi Institutio: ne ko ta govori
o Bogu, njegovi moči in slavi, ampak ko govori o Jezusu Kristusu,
Božji milosti in človekovem odrešenju. Tema predestinacije ni tema
abstraktne filozofije ali abstraktne teologije, filozofskega ali teolo-
škega razglabljanja o Bogu, temveč tema evangelija Jezusa Kristusa
(in zato branja in razlage Biblije).
Na tem mestu seveda ne bi povzemali dolgotrajnih razprav o
predestinaciji ali celo posegali vanje. Predestinacija ni Calvinovo
odkritje, zato se razprava o njej ni niti začela niti končala z njim.
Nihče manjši kot sta apostol Pavel (Rim 9, Ef 1) in sv. Avguštin sta
prepričano govorila in razpravljala o njej – in bila zato tudi med
glavnimi Calvinovimi »pričevalci« zanjo.
348
branja) Biblije rad potrjuje s citati iz spisov cerkvenih očetov, posebej
svetega Avguština, pa tudi Janeza Zlatousta, Petra Lombarda in sv.
Bernarda. Toda to so le potrditve, bistvena je bibljiska beseda. Pri-
zadeva si oblikovati vodič po Svetem pismu, priročnik za ’Božjo šolo’,
za šolo svetega Duha. Njegova metoda je zato teocentrična. Izhaja iz
spoznanja Boga, da bi prišel do spoznanja človeka; gre od teologije k
antropologiji. Odrešenje je Božji dar. Sama vera je Božji dar, delo
svetega Duha. Vse izhaja iz Božje pobude in milosti (…) Taka Institutio
je oblikovala pobožnost reformiranih, hugenotov, ponižnih in neupo-
gljivih hkrati: ponižnih, ker so se zavedali svoje odvisnosti od Boga,
neupogljivih, ker so priznavali odvisnost samo od njega in njegove
moči (Calvin, XV).«
PREDESTINACIJA
Predestinacijo obravnava Calvin v štirih poglavjih tretje knjige. V
naš, z omejenim prostorom in časom narekovani izbor je vključeno
skoraj celotno XXI. poglavje in z večjimi skrajšavami zadnje, XXIV.
poglavje. V XXII. poglavju Calvin dokumentira verovanje v prede-
stinacijo z novozaveznimi besedili in njihovim komentarjem, v XXIII.
pa izrecno zavrača posamezne ugovore proti temu verovanju. Iz teh
dveh poglavij smo izbrali le en paragraf, v katerem Calvin – opirajoč
se na sv. Avguština – opozarja, da mora pridigo o predestinaciji
spremljati previdnost in ljubezen, voditi jo mora želja po zveličanju
vseh, ki jih pridiga nagovarja. Za to in o tem govori že mesto, ki ga
ima obravnavanje predestinacije v Calvinovi Institutio: ne ko ta govori
o Bogu, njegovi moči in slavi, ampak ko govori o Jezusu Kristusu,
Božji milosti in človekovem odrešenju. Tema predestinacije ni tema
abstraktne filozofije ali abstraktne teologije, filozofskega ali teolo-
škega razglabljanja o Bogu, temveč tema evangelija Jezusa Kristusa
(in zato branja in razlage Biblije).
Na tem mestu seveda ne bi povzemali dolgotrajnih razprav o
predestinaciji ali celo posegali vanje. Predestinacija ni Calvinovo
odkritje, zato se razprava o njej ni niti začela niti končala z njim.
Nihče manjši kot sta apostol Pavel (Rim 9, Ef 1) in sv. Avguštin sta
prepričano govorila in razpravljala o njej – in bila zato tudi med
glavnimi Calvinovimi »pričevalci« zanjo.
348
