Page 345 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 345
MARKO KER[EVAN
mestnega sveta nalogo, da uredi mestno življenje po načelih Evangelija
in Svetega pisma. Izdelal je svoj Ženevski katekizem in Cerkveni red, ki je
urejal življenje verske skupnosti, posredno pa celotne mestne skup-
nosti Ženeve. Vodilna ideja mu je bila, da mora človek, ki sprejema
evangelij (»veselo oznanilo«) o svoji odrešenosti zgolj in samo po božji
milosti, izraziti za to Bogu hvaležnost tako, da posveti vse svoje
življenje delu v Božjo zahvalo in slavo. Še več, skrbeti mora, da tudi
drugi s svojim ravnanjem (vsaj) ne žalijo Boga, temveč spoštujejo
njegove zakone. Verska skupnost ima zato pravico in dolžnost, da
bedi nad verskim in moralnim življenjem svojih članov, jih opozarja,
spodbuja in kaznuje. Pri tem v skladu z Evangelijem uporablja le
besedo in prepričevanje, kot skrajno sredstvo ima izključitev. Pravico
uporabiti silo (tudi smrtno kazen) ima samo mestna skupnost in
njena oblast. Verniki v organih oblasti morajo skrbeti, da se ta
uporablja za prave cilje.
Calvin je bolj kot Zwingli razlikoval med versko skupnostjo in
njenimi organi in mestno (državljansko) skupnostjo. Kot organe
verske skupnosti v Ženevi je ustanovil Pastorsko konferenco, pri-
stojno za verski nauk, in Konzistorij pastorjev in starešin, ki je skrbel
za moralni red. Toda v konkretnih razmerah, kakršne so bile v Ženevi,
je ob sovpadanju pripadnosti verski in mestni skupnosti prihajalo
do prežemanja članstva v organih obeh skupnosti in tudi prežemanja
pristojnosti (pa seveda sporov pri tem). Kritiki so govorili o diktaturi
ali »teokraciji«.
Kjer je bila reformirana cerkev v manjšinskem ali pluralističnem
položaju, brez dominacije ali celo brez vpliva na oblast, se je Calvinova
ureditev cerkvenega življenja pokazala kot zelo primerna za njeno
avtonomijo in odpornost. Kasneje je tako postala ena od spodbud in
opor za sodobno ločenost Cerkve od države (v ZDA, na Nizozem-
skem, v Franciji).
Calvin je uvedel v versko občino (lokalno cerkev) štiri »službe«:
službe doktorjev, ki skrbijo za verski nauk, pastorjev, ki skrbe za pridige,
starešin ali prezbiterjev, ki skrbe za moralno življenje, in diakonov, ki
skrbe za socialne naloge. Vsi organi skupnosti so voljeni (v nekaterih
deželah, npr. na Škotskem, v ZDA, se kalvinistično-reformirane cerkve
imenujejo prezbiterijanske, po voljenem svetu starešin).
343
mestnega sveta nalogo, da uredi mestno življenje po načelih Evangelija
in Svetega pisma. Izdelal je svoj Ženevski katekizem in Cerkveni red, ki je
urejal življenje verske skupnosti, posredno pa celotne mestne skup-
nosti Ženeve. Vodilna ideja mu je bila, da mora človek, ki sprejema
evangelij (»veselo oznanilo«) o svoji odrešenosti zgolj in samo po božji
milosti, izraziti za to Bogu hvaležnost tako, da posveti vse svoje
življenje delu v Božjo zahvalo in slavo. Še več, skrbeti mora, da tudi
drugi s svojim ravnanjem (vsaj) ne žalijo Boga, temveč spoštujejo
njegove zakone. Verska skupnost ima zato pravico in dolžnost, da
bedi nad verskim in moralnim življenjem svojih članov, jih opozarja,
spodbuja in kaznuje. Pri tem v skladu z Evangelijem uporablja le
besedo in prepričevanje, kot skrajno sredstvo ima izključitev. Pravico
uporabiti silo (tudi smrtno kazen) ima samo mestna skupnost in
njena oblast. Verniki v organih oblasti morajo skrbeti, da se ta
uporablja za prave cilje.
Calvin je bolj kot Zwingli razlikoval med versko skupnostjo in
njenimi organi in mestno (državljansko) skupnostjo. Kot organe
verske skupnosti v Ženevi je ustanovil Pastorsko konferenco, pri-
stojno za verski nauk, in Konzistorij pastorjev in starešin, ki je skrbel
za moralni red. Toda v konkretnih razmerah, kakršne so bile v Ženevi,
je ob sovpadanju pripadnosti verski in mestni skupnosti prihajalo
do prežemanja članstva v organih obeh skupnosti in tudi prežemanja
pristojnosti (pa seveda sporov pri tem). Kritiki so govorili o diktaturi
ali »teokraciji«.
Kjer je bila reformirana cerkev v manjšinskem ali pluralističnem
položaju, brez dominacije ali celo brez vpliva na oblast, se je Calvinova
ureditev cerkvenega življenja pokazala kot zelo primerna za njeno
avtonomijo in odpornost. Kasneje je tako postala ena od spodbud in
opor za sodobno ločenost Cerkve od države (v ZDA, na Nizozem-
skem, v Franciji).
Calvin je uvedel v versko občino (lokalno cerkev) štiri »službe«:
službe doktorjev, ki skrbijo za verski nauk, pastorjev, ki skrbe za pridige,
starešin ali prezbiterjev, ki skrbe za moralno življenje, in diakonov, ki
skrbe za socialne naloge. Vsi organi skupnosti so voljeni (v nekaterih
deželah, npr. na Škotskem, v ZDA, se kalvinistično-reformirane cerkve
imenujejo prezbiterijanske, po voljenem svetu starešin).
343
