Page 352 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 352
PREVODI
da njegov, Calvinov Bog predestinacije ni razodeti Bog, ki bi bil kot
tak tudi Deus absconditus, večni Bog. Calvinu se v predestinacijskem
nauku Bog in Jezus Kristus vendarle nekako razhajata. Po Barthu
obstaja izvoljenost tistih, ki so izvoljeni »v njem« (v Kristusu), v
njihovi veri vanj. Če se hoče do odnosa z Bogom mimo Kristusa in
vere vanj, se – seveda zaman – išče potrditev izvoljenosti v mistiki ali
zunanji podjetnosti in/ali askezi.
Kako pa je z zavrženostjo (neizvoljenih)? Dvojna predestinacija
(na sprejetje/izvolitev in na zavrženje/obsodbo) je za Bartha udeja-
njena v izvolitvi Jezusa Kristusa, v kateri je Bog človeka vnaprej izbral
za DA, za blaženost, življenje, in vzel nase, pridržal sebi NE, zavrženost
in smrt. Vera v Božjo izvolitev/predestinacijo je zato vera v nezavr-
ženost človeka. To naj bi bilo razvidno že iz Božje obljube odrešenja
Izraelu in Cerkvi.
Toda kako je z izvolitvijo posameznika, »osamljenega posamez-
nika«?
V Jezusu Kristusu je na poseben način odpravljena prav ta osam-
ljenost posameznika. Od Boga odtujeni, odvrnjeni, osamljeni človek
– v tem smislu torej brez-božni človek – po Jezusu Kristusu ni več
brez Boga; v njem je sprejet in kot tak ni več osamljen posameznik, v
njem in po njem je izvoljen. Cerkev vsakomur oznanja evangelij: v
Jezusu Kristusu nisi zavržen – tvojo zavrženost je on vzel nase –
temveč izvoljen. »Če je večni Božji dekret identičen z izvolitvijo Jezusa
Kristusa, potem je naloga skupnosti izvoljenih nasproti množici
drugih izključno v oznanjanju evangelija.« Zanjo ni ločevanja med
izbranimi in zavrženimi, temveč med brezbožnimi in verujočimi. Prav
za verujočega pa nevera drugih ne more biti zadnja danost. Toda pri
tem velja, da se morajo verujoči sami spoznati/pripoznati kot brez-
božni, kot ljudje, ki so kot vsi sami po sebi, to je brez Božje milosti,
brez Boga. A prav kot takim, kot spoznano in pripoznano brezbožnim
(grešnikom), jim je obljubljeno opravičenje in odrešenje. Tudi verujoči
so potencialno zavrženi – le v Kristusu niso zavrženi! – zato morajo
biti »solidarni« z brezbožnimi.
Število izvoljenih v Jezusu Kristusu je zaradi univerzalnosti Božje
ljubezni odprto, zato Barth nasprotuje, da bi – kot klasični nauk o
predestinaciji in tudi sam Calvin – iz njega naredili zaključeno število,
da bi ga mi omejevali nasproti tistim, ki ostajajo zavrženi zunaj. Da
350
da njegov, Calvinov Bog predestinacije ni razodeti Bog, ki bi bil kot
tak tudi Deus absconditus, večni Bog. Calvinu se v predestinacijskem
nauku Bog in Jezus Kristus vendarle nekako razhajata. Po Barthu
obstaja izvoljenost tistih, ki so izvoljeni »v njem« (v Kristusu), v
njihovi veri vanj. Če se hoče do odnosa z Bogom mimo Kristusa in
vere vanj, se – seveda zaman – išče potrditev izvoljenosti v mistiki ali
zunanji podjetnosti in/ali askezi.
Kako pa je z zavrženostjo (neizvoljenih)? Dvojna predestinacija
(na sprejetje/izvolitev in na zavrženje/obsodbo) je za Bartha udeja-
njena v izvolitvi Jezusa Kristusa, v kateri je Bog človeka vnaprej izbral
za DA, za blaženost, življenje, in vzel nase, pridržal sebi NE, zavrženost
in smrt. Vera v Božjo izvolitev/predestinacijo je zato vera v nezavr-
ženost človeka. To naj bi bilo razvidno že iz Božje obljube odrešenja
Izraelu in Cerkvi.
Toda kako je z izvolitvijo posameznika, »osamljenega posamez-
nika«?
V Jezusu Kristusu je na poseben način odpravljena prav ta osam-
ljenost posameznika. Od Boga odtujeni, odvrnjeni, osamljeni človek
– v tem smislu torej brez-božni človek – po Jezusu Kristusu ni več
brez Boga; v njem je sprejet in kot tak ni več osamljen posameznik, v
njem in po njem je izvoljen. Cerkev vsakomur oznanja evangelij: v
Jezusu Kristusu nisi zavržen – tvojo zavrženost je on vzel nase –
temveč izvoljen. »Če je večni Božji dekret identičen z izvolitvijo Jezusa
Kristusa, potem je naloga skupnosti izvoljenih nasproti množici
drugih izključno v oznanjanju evangelija.« Zanjo ni ločevanja med
izbranimi in zavrženimi, temveč med brezbožnimi in verujočimi. Prav
za verujočega pa nevera drugih ne more biti zadnja danost. Toda pri
tem velja, da se morajo verujoči sami spoznati/pripoznati kot brez-
božni, kot ljudje, ki so kot vsi sami po sebi, to je brez Božje milosti,
brez Boga. A prav kot takim, kot spoznano in pripoznano brezbožnim
(grešnikom), jim je obljubljeno opravičenje in odrešenje. Tudi verujoči
so potencialno zavrženi – le v Kristusu niso zavrženi! – zato morajo
biti »solidarni« z brezbožnimi.
Število izvoljenih v Jezusu Kristusu je zaradi univerzalnosti Božje
ljubezni odprto, zato Barth nasprotuje, da bi – kot klasični nauk o
predestinaciji in tudi sam Calvin – iz njega naredili zaključeno število,
da bi ga mi omejevali nasproti tistim, ki ostajajo zavrženi zunaj. Da
350
