Page 348 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 348
PREVODI
Calvinovi Ženevi, pa tudi v poznejših kalvinističnih skupnostih, je
bila gotovo povezana s (švicarskim) mestnim okoljem srednjih slojev,
v katerem so te skupnosti delovale. Disciplina in strogost (npr. tudi v
slogu življenja: prepoved plesa, predpisovanje še dopustne mere
nošnje nakita ipd.) sta izražali in krepili samozavest plasti, ki svojega
ideala ni videla v »ljudski« razpuščenosti in zanemarjenosti takratnih
nižjih slojev, pa tudi ne v samopašnem in oholem razkazovanju
takratnih višjih slojev, posvetnih in nenazadnje cerkvenih. Ne gre
pozabiti, da so bila takratna mesta relativno majhne, pregledne in
zaprte skupnosti. Celo večja mesta, kot Zürich ali Ženeva, so štela le
okrog 10 000 prebivalcev.
Ne glede na nesporno Luthrovo reformatorsko evangeljsko prven-
stvo – tega je Calvin brez pridržka priznaval – in ne glede na odlo-
čilnost Luthrovega »preboja k evangeliju« je bilo prav Calvinovo delo
spodbuda in opora najbolj dinamičnim usmeritvam takratnega in
poznejšega protestantizma. »Vsekakor je Calvinov govor o Bogu
ustrezal duhu in razpoloženju novih, antiklerikalno usmerjenih elit«
(C. Strohm).
INSTITUTIO RELIGIONIS CHRISTIANAE
Delo, iz katerega prevajamo, je najbolj znano z izvirnim latinskim
naslovom, s katerim je prvič izšlo leta 1536 v Baslu. Mimogrede:
latinski naslov najdemo v literaturi zapisan v treh mogočih zapo-
redjih treh besed, ki jih vsebuje. Calvin ga je leta 1541 prevedel v
francoščino po njegovi drugi latinski izdaji leta 1539, ki je izšla v
Strasbourgu. Tudi naslov francoskega prevoda se je neposredno
naslonil na latinščino: Institution de la Religion chrétienne. Naslov naj bi
pomenil sistematični pregled, priročnik, tudi pouk krščanske vere. V
svojem nagovoru bralcem Calvin označuje delo kot »summo krščan-
ske vere«. V slovenskem prevodu smo se odločili za naslov Temelji
krščanske vere; vsekakor je danes izraz institutio/institucija uporabljan
v pomenih, ki s Calvinovo uporabo izraza, z namenom in ciljem
njegovega dela nimajo smiselne zveze.
Calvin je svoje delo po letu 1536 dopolnjeval in razširjal v novih
izdajah, ki so izhajale najprej v latinščini, nato pa še v francoskih
prevodih. Zadnja, sedma izdaja v latinščini je izšla leta 1559 in njen
346
Calvinovi Ženevi, pa tudi v poznejših kalvinističnih skupnostih, je
bila gotovo povezana s (švicarskim) mestnim okoljem srednjih slojev,
v katerem so te skupnosti delovale. Disciplina in strogost (npr. tudi v
slogu življenja: prepoved plesa, predpisovanje še dopustne mere
nošnje nakita ipd.) sta izražali in krepili samozavest plasti, ki svojega
ideala ni videla v »ljudski« razpuščenosti in zanemarjenosti takratnih
nižjih slojev, pa tudi ne v samopašnem in oholem razkazovanju
takratnih višjih slojev, posvetnih in nenazadnje cerkvenih. Ne gre
pozabiti, da so bila takratna mesta relativno majhne, pregledne in
zaprte skupnosti. Celo večja mesta, kot Zürich ali Ženeva, so štela le
okrog 10 000 prebivalcev.
Ne glede na nesporno Luthrovo reformatorsko evangeljsko prven-
stvo – tega je Calvin brez pridržka priznaval – in ne glede na odlo-
čilnost Luthrovega »preboja k evangeliju« je bilo prav Calvinovo delo
spodbuda in opora najbolj dinamičnim usmeritvam takratnega in
poznejšega protestantizma. »Vsekakor je Calvinov govor o Bogu
ustrezal duhu in razpoloženju novih, antiklerikalno usmerjenih elit«
(C. Strohm).
INSTITUTIO RELIGIONIS CHRISTIANAE
Delo, iz katerega prevajamo, je najbolj znano z izvirnim latinskim
naslovom, s katerim je prvič izšlo leta 1536 v Baslu. Mimogrede:
latinski naslov najdemo v literaturi zapisan v treh mogočih zapo-
redjih treh besed, ki jih vsebuje. Calvin ga je leta 1541 prevedel v
francoščino po njegovi drugi latinski izdaji leta 1539, ki je izšla v
Strasbourgu. Tudi naslov francoskega prevoda se je neposredno
naslonil na latinščino: Institution de la Religion chrétienne. Naslov naj bi
pomenil sistematični pregled, priročnik, tudi pouk krščanske vere. V
svojem nagovoru bralcem Calvin označuje delo kot »summo krščan-
ske vere«. V slovenskem prevodu smo se odločili za naslov Temelji
krščanske vere; vsekakor je danes izraz institutio/institucija uporabljan
v pomenih, ki s Calvinovo uporabo izraza, z namenom in ciljem
njegovega dela nimajo smiselne zveze.
Calvin je svoje delo po letu 1536 dopolnjeval in razširjal v novih
izdajah, ki so izhajale najprej v latinščini, nato pa še v francoskih
prevodih. Zadnja, sedma izdaja v latinščini je izšla leta 1559 in njen
346
