Page 353 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 353
MARKO KER[EVAN
naj bo »ves svet«, vse človeštvo odrešeno, Sveto pismo res nikjer ne
govori, apokatastaze (vsesplošnega odrešenja) Cerkev zato ne more
razglašati, toda ne more in ne sme pridigati o nemoči Kristusove
milosti in premoči človekove zlobe nasproti njej; nasprotno, oznanjati
mora premoč milosti in nemoč človekove zlobe. Evangelij, vesela vest
(o opravičenju, izvoljenosti, odrešenju) mora biti oznanjana vsem.
»Bog hoče, da zavrženi veruje in da kot verujoči postane izvoljeni
zavrženec.« S to paralelo – opravičenega grešnika/izvoljenega zavr-
ženca – Barth preinterpretira, lahko bi rekli »dialektično preseže«,
sprejetost in zavrženost v predestinacijskem učenju. Bog Abrahama,
Izaka in Jakoba, Bog Jezusa Kristusa je Bog, ki je izvolil (vsakega)
človeka. Razprava o predestinaciji s tem seveda ni zaključena, ker kot
izraz Božje svobode, skritosti in pravičnosti hkrati s človeške strani
že zaradi Božje milosti/ljubezni tudi ne more biti …
CALVIN, BULLINGER IN CONSENSUS TIGURINUS
Iz drugega prevedenega besedila posredno spoznamo drugačnega
Calvina: ne ostrega in doslednega teološkega misleca, ampak teologa,
ko razmišlja, se odloča in deluje v danih verskih in političnih razme-
rah. Spoznamo ekumensko, povezujoče, posredujoče usmerjenega
Calvina, z zavestjo odgovornosti do biblijske resnice, a tudi do Cerkve,
ki si mora v časih ogroženosti prizadevati za enotnost.
Hkrati spoznamo Calvinove poglede v sporih o zakramentu obha-
jila oz. evharistije oz. Gospodove večerje, ki so v času reformacije delili
tudi same reformatorje (ne nazadnje zato, ker je z različnimi pojmo-
vanji bilo in je še danes povezano različno razumevanje duhovništva
in Cerkve). Šele leta 1973 so z Leuenberškim soglasjem reformirane
in luteranske cerkve našle skupne formulacije (objavili smo jo v
številki 5-6 /2007 naše revije). Soglasja z Rimskokatoliško cerkvijo o
zakramentih, duhovništvu in Cerkvi seveda še ni.
Gre za vprašanje, s katerim je imel težave – v luteranskem okolju –
tudi Trubar, ne nazadnje zaradi svojih zvez s švicarsko reformacijo
od Bonomovega Trsta dalje. Consensus Tigurinus iz leta 1549 in njegovo
poznavanje sta pomembna, ker je imel Trubar v svojem dopisovanju
z Bullingerjem in v svojih pogledih na stališča »zwinglijancev« (v tej
zadevi) opraviti z Bullingerjem in zwinglijanci po letu 1549, torej po
351
naj bo »ves svet«, vse človeštvo odrešeno, Sveto pismo res nikjer ne
govori, apokatastaze (vsesplošnega odrešenja) Cerkev zato ne more
razglašati, toda ne more in ne sme pridigati o nemoči Kristusove
milosti in premoči človekove zlobe nasproti njej; nasprotno, oznanjati
mora premoč milosti in nemoč človekove zlobe. Evangelij, vesela vest
(o opravičenju, izvoljenosti, odrešenju) mora biti oznanjana vsem.
»Bog hoče, da zavrženi veruje in da kot verujoči postane izvoljeni
zavrženec.« S to paralelo – opravičenega grešnika/izvoljenega zavr-
ženca – Barth preinterpretira, lahko bi rekli »dialektično preseže«,
sprejetost in zavrženost v predestinacijskem učenju. Bog Abrahama,
Izaka in Jakoba, Bog Jezusa Kristusa je Bog, ki je izvolil (vsakega)
človeka. Razprava o predestinaciji s tem seveda ni zaključena, ker kot
izraz Božje svobode, skritosti in pravičnosti hkrati s človeške strani
že zaradi Božje milosti/ljubezni tudi ne more biti …
CALVIN, BULLINGER IN CONSENSUS TIGURINUS
Iz drugega prevedenega besedila posredno spoznamo drugačnega
Calvina: ne ostrega in doslednega teološkega misleca, ampak teologa,
ko razmišlja, se odloča in deluje v danih verskih in političnih razme-
rah. Spoznamo ekumensko, povezujoče, posredujoče usmerjenega
Calvina, z zavestjo odgovornosti do biblijske resnice, a tudi do Cerkve,
ki si mora v časih ogroženosti prizadevati za enotnost.
Hkrati spoznamo Calvinove poglede v sporih o zakramentu obha-
jila oz. evharistije oz. Gospodove večerje, ki so v času reformacije delili
tudi same reformatorje (ne nazadnje zato, ker je z različnimi pojmo-
vanji bilo in je še danes povezano različno razumevanje duhovništva
in Cerkve). Šele leta 1973 so z Leuenberškim soglasjem reformirane
in luteranske cerkve našle skupne formulacije (objavili smo jo v
številki 5-6 /2007 naše revije). Soglasja z Rimskokatoliško cerkvijo o
zakramentih, duhovništvu in Cerkvi seveda še ni.
Gre za vprašanje, s katerim je imel težave – v luteranskem okolju –
tudi Trubar, ne nazadnje zaradi svojih zvez s švicarsko reformacijo
od Bonomovega Trsta dalje. Consensus Tigurinus iz leta 1549 in njegovo
poznavanje sta pomembna, ker je imel Trubar v svojem dopisovanju
z Bullingerjem in v svojih pogledih na stališča »zwinglijancev« (v tej
zadevi) opraviti z Bullingerjem in zwinglijanci po letu 1549, torej po
351
