Page 347 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 347
MARKO KER[EVAN
znano že iz Svetega pisma, iz pisem apostola Pavla; sprejemal jo je tudi
Avguštin. Za Calvina so bile pri tem predvsem pomembne posledice
za človekovo življenje in delovanje. Le kdor tako veruje – in že sama
taka vera je sad Božje milosti – je po njegovem za svojo povsem
nezasluženo izvoljenost za večno življenje Bogu tudi brezmejno
hvaležen; le taka vera in hvaležnost vodi človeka, da vse svoje življenje
in delo posveti Božji (za)hvali in slavi.
Calvin piše o predestinaciji šele v tretji knjigi svojega dela Institutio.
Njegov Ženevski katekizem iz leta 1542 o predestinaciji sploh ne govori.
Šele pozneje so Beza in nasledniki (in že prej Zwingli) postavili ta
nauk v ospredje in poudarili tudi njegovo drugo polovico (ki je bila
pri Calvinu vendarle le senca prve), da je namreč Bog nekatere vnaprej
izbral za pogubo. Nauk o vnaprejšnji izvoljenosti nekaterih (in
zavrženosti drugih) je vsekakor imel dvorezne učinke. Po eni strani je
izjemno spodbujal samozavest verujočih, bil opora njihovemu vztra-
janju in prizadevanju (tudi v trpljenju in mučeništvu), po drugi strani
pa je pogosto vodil v elitistično prepričanje o pravicah in dolžnostih,
ki da jih imajo izbrani/verujoči nasproti neizbranim/neverujočim
tudi v tostranskem in posvetnem življenju.
Sodobni teologi kalvinske usmeritve – na primer Karl Barth, kot
bomo videli – poudarjajo predvsem pozitivni vidik Božje vnaprejšnje
odločitve. Bog je vnaprej izbral (vsakega) človeka, Jezus Kristus je
umrl za vse ljudi. Če je odrešenje odvisno samo od Božje milosti,
lahko vsak veruje v svojo izvoljenost; predvsem pa človek ne sme Božje
milosti omejevati in reči, da ne velja zanj ali za kogarkoli drugega.
Kar zadeva nauk o zakramentih, posebej o obhajilu, tj. Gospodovi
večerji, je Calvin iskal zbližujoče, vmesne opredelitve med Zwinglijem
in Luthrom. Poudarjal je pomen vere, ki obstaja pred prejemom
zakramenta: zakrament ne daje ničesar, česar ne bi bila dala že vera
sama. Skupaj s Zwinglijem je bil radikalnejši od Luthra pri prepo-
vedovanju kipov in podob v cerkvah. Kalvinistični katekizmi do-
sledno navajajo (kot) drugo Božjo zapoved »ne delaj si rezane podobe
[…] in ne priklanjaj se jim« (2 Mz 20,4–5), ki jo luteranski in seveda
katoliški katekizmi izpuščajo.
Znana naloga nadziranja in discipliniranja življenja in ravnanja ljudi,
ki je pripadala verski skupnosti in njenim izbranim organom v
345
znano že iz Svetega pisma, iz pisem apostola Pavla; sprejemal jo je tudi
Avguštin. Za Calvina so bile pri tem predvsem pomembne posledice
za človekovo življenje in delovanje. Le kdor tako veruje – in že sama
taka vera je sad Božje milosti – je po njegovem za svojo povsem
nezasluženo izvoljenost za večno življenje Bogu tudi brezmejno
hvaležen; le taka vera in hvaležnost vodi človeka, da vse svoje življenje
in delo posveti Božji (za)hvali in slavi.
Calvin piše o predestinaciji šele v tretji knjigi svojega dela Institutio.
Njegov Ženevski katekizem iz leta 1542 o predestinaciji sploh ne govori.
Šele pozneje so Beza in nasledniki (in že prej Zwingli) postavili ta
nauk v ospredje in poudarili tudi njegovo drugo polovico (ki je bila
pri Calvinu vendarle le senca prve), da je namreč Bog nekatere vnaprej
izbral za pogubo. Nauk o vnaprejšnji izvoljenosti nekaterih (in
zavrženosti drugih) je vsekakor imel dvorezne učinke. Po eni strani je
izjemno spodbujal samozavest verujočih, bil opora njihovemu vztra-
janju in prizadevanju (tudi v trpljenju in mučeništvu), po drugi strani
pa je pogosto vodil v elitistično prepričanje o pravicah in dolžnostih,
ki da jih imajo izbrani/verujoči nasproti neizbranim/neverujočim
tudi v tostranskem in posvetnem življenju.
Sodobni teologi kalvinske usmeritve – na primer Karl Barth, kot
bomo videli – poudarjajo predvsem pozitivni vidik Božje vnaprejšnje
odločitve. Bog je vnaprej izbral (vsakega) človeka, Jezus Kristus je
umrl za vse ljudi. Če je odrešenje odvisno samo od Božje milosti,
lahko vsak veruje v svojo izvoljenost; predvsem pa človek ne sme Božje
milosti omejevati in reči, da ne velja zanj ali za kogarkoli drugega.
Kar zadeva nauk o zakramentih, posebej o obhajilu, tj. Gospodovi
večerji, je Calvin iskal zbližujoče, vmesne opredelitve med Zwinglijem
in Luthrom. Poudarjal je pomen vere, ki obstaja pred prejemom
zakramenta: zakrament ne daje ničesar, česar ne bi bila dala že vera
sama. Skupaj s Zwinglijem je bil radikalnejši od Luthra pri prepo-
vedovanju kipov in podob v cerkvah. Kalvinistični katekizmi do-
sledno navajajo (kot) drugo Božjo zapoved »ne delaj si rezane podobe
[…] in ne priklanjaj se jim« (2 Mz 20,4–5), ki jo luteranski in seveda
katoliški katekizmi izpuščajo.
Znana naloga nadziranja in discipliniranja življenja in ravnanja ljudi,
ki je pripadala verski skupnosti in njenim izbranim organom v
345
