Page 351 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 351
MARKO KER[EVAN
Za uvod in sklep k prevodu Calvinovih besed o predestinaciji se
bomo zatekli k povzetku Barthovega obravnavanja predestinacije v
njegovi Cerkveni dogmatiki (Weber, 68–78).
Karl Barth, gotovo eno največjih imen teologije 20 stoletja, ki je
izšel iz kalvinistične tradicije oziroma švicarske reformacije, čeprav
ni hotel veljati za kalvinističnega teologa, obravnava predestinacijo
kot »Božjo milostno izvolitev« na 500 straneh svoje Cerkvene dogma-
tike (II/2). Med prvimi poudarja, da že mesto, ki ga je nauk o pre-
destinaciji dobil v Calvinovi Institutio, kaže na zavest o njeni pove-
zanosti z Evangelijem: Calvin predestinacije ne obravanava na začetku,
v prvi knjigi, ki govori o Bogu, ampak v tretji knjigi, ki govori o
Kristusu in človekovem odrešenju. Barth zaostri: »Milostna izvolitev
je ves evangelij, je evangelij in nuce.« Nauk o predestinaciji ima po
Barthu dolgo zgodovino in njeni resni zagovorniki so soglašali, da
predestinacija kot milostna izvolitev kaže hkrati na Božjo svobodo,
Božjo skrivnost in Božjo pravičnost. Predvsem mora ostati razvidno,
da je kot Božje dejanje dejanje njegove svobodne milosti. Ko govorimo
o Božji izvolitvi/predestinaciji, ne govorimo o početju nekega distan-
ciranega, odsotnega Boga, absolutnega vladarja sveta, temveč o Bogu
v Kristusu, o Bogu ki se je razodel v Kristusu: »Ko govorimo o Bogu
izvolitve, ne govorimo o neki temi poleg razodetega Boga, za njim ali
nad njim. In ko govorimo o človeku, ne govorimo o abstraktnem
človeku po sebi, ampak o človeku (v) Jezusu Kristusu.« Jezus Kristus
je Bog, ki izvoli, in Jezus Kristus je človek, ki je izvoljen. V tem
dvojnem stavku naj bi bil ves Barthov predestinacijski nauk. (Lahko
bi si pomagali s Heglovim opozorilom: Jezus Kristus reprezentira
Boga nasproti ljudem in reprezentira ljudi nasproti Bogu.) Barth se
seveda opira na Biblijo: »V njem smo izvoljeni« (Ef 1.4). Opozarja, da
je tako kristološko razlago predestinacije poizkušal dati že Calvin.
Toda nauk o predestinaciji kot »absolutnem tajnem Božjem dekretu«
– kot govori Calvin – kaže v nasprotno, napačno smer: na temò poleg
ali za Bogom razodetja, na »praznino«, kjer bi dejansko moralo biti
Jezusovo ime. Za Bartha ni skritega absolutnega dekreta, ni Božje
volje, ki bi bila različna od volje Jezusa Kristusa. Pri Božji izvolitvi/
predestinaciji nimamo opravka z neko nerazodeto Božjo voljo, ampak
z Božjim razodetjem v Jezusu Kristusu. Barth ugovarja Calvinu, ker
349
Za uvod in sklep k prevodu Calvinovih besed o predestinaciji se
bomo zatekli k povzetku Barthovega obravnavanja predestinacije v
njegovi Cerkveni dogmatiki (Weber, 68–78).
Karl Barth, gotovo eno največjih imen teologije 20 stoletja, ki je
izšel iz kalvinistične tradicije oziroma švicarske reformacije, čeprav
ni hotel veljati za kalvinističnega teologa, obravnava predestinacijo
kot »Božjo milostno izvolitev« na 500 straneh svoje Cerkvene dogma-
tike (II/2). Med prvimi poudarja, da že mesto, ki ga je nauk o pre-
destinaciji dobil v Calvinovi Institutio, kaže na zavest o njeni pove-
zanosti z Evangelijem: Calvin predestinacije ne obravanava na začetku,
v prvi knjigi, ki govori o Bogu, ampak v tretji knjigi, ki govori o
Kristusu in človekovem odrešenju. Barth zaostri: »Milostna izvolitev
je ves evangelij, je evangelij in nuce.« Nauk o predestinaciji ima po
Barthu dolgo zgodovino in njeni resni zagovorniki so soglašali, da
predestinacija kot milostna izvolitev kaže hkrati na Božjo svobodo,
Božjo skrivnost in Božjo pravičnost. Predvsem mora ostati razvidno,
da je kot Božje dejanje dejanje njegove svobodne milosti. Ko govorimo
o Božji izvolitvi/predestinaciji, ne govorimo o početju nekega distan-
ciranega, odsotnega Boga, absolutnega vladarja sveta, temveč o Bogu
v Kristusu, o Bogu ki se je razodel v Kristusu: »Ko govorimo o Bogu
izvolitve, ne govorimo o neki temi poleg razodetega Boga, za njim ali
nad njim. In ko govorimo o človeku, ne govorimo o abstraktnem
človeku po sebi, ampak o človeku (v) Jezusu Kristusu.« Jezus Kristus
je Bog, ki izvoli, in Jezus Kristus je človek, ki je izvoljen. V tem
dvojnem stavku naj bi bil ves Barthov predestinacijski nauk. (Lahko
bi si pomagali s Heglovim opozorilom: Jezus Kristus reprezentira
Boga nasproti ljudem in reprezentira ljudi nasproti Bogu.) Barth se
seveda opira na Biblijo: »V njem smo izvoljeni« (Ef 1.4). Opozarja, da
je tako kristološko razlago predestinacije poizkušal dati že Calvin.
Toda nauk o predestinaciji kot »absolutnem tajnem Božjem dekretu«
– kot govori Calvin – kaže v nasprotno, napačno smer: na temò poleg
ali za Bogom razodetja, na »praznino«, kjer bi dejansko moralo biti
Jezusovo ime. Za Bartha ni skritega absolutnega dekreta, ni Božje
volje, ki bi bila različna od volje Jezusa Kristusa. Pri Božji izvolitvi/
predestinaciji nimamo opravka z neko nerazodeto Božjo voljo, ampak
z Božjim razodetjem v Jezusu Kristusu. Barth ugovarja Calvinu, ker
349
