Page 346 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 346
PREVODI
Posebej je podpiral hugenote, protestante v Franciji, jim pošiljal
pomoč, pridigarje, iskal politične zveze in podpornike, sprejemal
begunce. Prav tako je hugenote z vsemi sredstvi podpiral Theodor Beza
ali Theodore de Beze (1519–1606), njegov naslednik. (Ime hugenoti naj
bi izhajalo iz Eidgenossen, oznake za Švicarje oziroma švicarske »za-
prisežnike«.) Za uveljavitev »po Božji besedi reformirane Cerkve« je
leta 1559 ustanovil v Ženevi teološko akademijo, ki jo je vodil Theo-
dor Beza. Akademija je vzgajala in izobraževala pridigarje za vso
Evropo, posebej seveda francosko govorečo: s svojim znanjem in
vnemo, za katero jih je več sto plačalo z življenjem, so prispevali k
uveljavitvi ali ohranitvi reformacije v mnogih deželah. Pri Calvinu je
med drugimi našel zatočišče in mesto delovanja tudi John Knox (1513–
1572), škotski reformator in voditelj kasneje zmagovite škotske
kalvinistične oz. prezbiterjanske cerkve.
Treba je spomniti, da je bila Luthrova smer reformacije v nemškem
cesarstvu po augsburškem verskem miru leta 1555 priznana vero-
izpoved. Luteranski verniki so bili od katoliških deželnih vladarjev
lahko izgnani (po načelu: čigar oblast, tega religija), niso pa mogli
biti obsojeni ali celo sežgani zaradi svoje vere. Kalvinci so si tak
položaj pridobili šele po tridesetletni vojni stoletje kasneje. Nekateri,
kot anabaptisti in unitarci, pa so bili brezobzirno preganjani od vseh,
tudi kalvincev in zwinglijancev v deželah, kjer so imeli moč. Ob tem
se kot primer tudi Calvinove nestrpnosti navaja smrtna obsodba in
sežig zdravnika Miguela Serveta. Ko se je ta pred katoliško inkvizicijo
zatekel v Ženevo, je bil zaradi bogokletstva, ker je zanikal troedinost
Boga, obsojen na smrt in sežgan. Calvin je sicer nasprotoval sežigu,
podpiral pa je njegovo obsodbo in smrtno kazen. Ob 350. obletnici
sežiga so leta 1903 v Ženevi »spoštljivi in hvaležni Calvinovi sinovi,
obsojajoč (Calvinovo) zmoto, ki je bila zmota njegovega časa, in spo-
štujoč svobodo vesti, ki je med pravimi temeljnimi načeli reformacije
in evangelija«, postavili Servetu spravni spomenik s tem besedilom.
Mimogrede: Calvin je bil na lastno željo pokopan v navaden grob, ki
že po nekaj letih ni bil več znan.
Kot teološko posebnost Calvina in poznejšega kalvinizma običajno
poudarjajo njegov nauk o predestinaciji, o vnaprejšnji Božji izvolitvi
ali neizvolitvi ljudi za večno življenje. Prepričanje o predestinaciji je
344
Posebej je podpiral hugenote, protestante v Franciji, jim pošiljal
pomoč, pridigarje, iskal politične zveze in podpornike, sprejemal
begunce. Prav tako je hugenote z vsemi sredstvi podpiral Theodor Beza
ali Theodore de Beze (1519–1606), njegov naslednik. (Ime hugenoti naj
bi izhajalo iz Eidgenossen, oznake za Švicarje oziroma švicarske »za-
prisežnike«.) Za uveljavitev »po Božji besedi reformirane Cerkve« je
leta 1559 ustanovil v Ženevi teološko akademijo, ki jo je vodil Theo-
dor Beza. Akademija je vzgajala in izobraževala pridigarje za vso
Evropo, posebej seveda francosko govorečo: s svojim znanjem in
vnemo, za katero jih je več sto plačalo z življenjem, so prispevali k
uveljavitvi ali ohranitvi reformacije v mnogih deželah. Pri Calvinu je
med drugimi našel zatočišče in mesto delovanja tudi John Knox (1513–
1572), škotski reformator in voditelj kasneje zmagovite škotske
kalvinistične oz. prezbiterjanske cerkve.
Treba je spomniti, da je bila Luthrova smer reformacije v nemškem
cesarstvu po augsburškem verskem miru leta 1555 priznana vero-
izpoved. Luteranski verniki so bili od katoliških deželnih vladarjev
lahko izgnani (po načelu: čigar oblast, tega religija), niso pa mogli
biti obsojeni ali celo sežgani zaradi svoje vere. Kalvinci so si tak
položaj pridobili šele po tridesetletni vojni stoletje kasneje. Nekateri,
kot anabaptisti in unitarci, pa so bili brezobzirno preganjani od vseh,
tudi kalvincev in zwinglijancev v deželah, kjer so imeli moč. Ob tem
se kot primer tudi Calvinove nestrpnosti navaja smrtna obsodba in
sežig zdravnika Miguela Serveta. Ko se je ta pred katoliško inkvizicijo
zatekel v Ženevo, je bil zaradi bogokletstva, ker je zanikal troedinost
Boga, obsojen na smrt in sežgan. Calvin je sicer nasprotoval sežigu,
podpiral pa je njegovo obsodbo in smrtno kazen. Ob 350. obletnici
sežiga so leta 1903 v Ženevi »spoštljivi in hvaležni Calvinovi sinovi,
obsojajoč (Calvinovo) zmoto, ki je bila zmota njegovega časa, in spo-
štujoč svobodo vesti, ki je med pravimi temeljnimi načeli reformacije
in evangelija«, postavili Servetu spravni spomenik s tem besedilom.
Mimogrede: Calvin je bil na lastno željo pokopan v navaden grob, ki
že po nekaj letih ni bil več znan.
Kot teološko posebnost Calvina in poznejšega kalvinizma običajno
poudarjajo njegov nauk o predestinaciji, o vnaprejšnji Božji izvolitvi
ali neizvolitvi ljudi za večno življenje. Prepričanje o predestinaciji je
344
