Page 357 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 357
JEAN CALVIN
5–6). Če je po delih, ni več po milosti: saj delo ne bi bilo več delo. Če
se moramo torej povrniti k Božji izvoljenosti, da bi spoznali, da
smo udeleženi v odrešenju zgolj zaradi čiste Božje velikodušnosti,
bodo tisti, ki hočejo izničiti ta nauk, kolikor je le mogoče v sebi
zatemnili tisto, kar bi morali slaviti in na ves glas poveličevati; s tem
bodo izkoreninili temelje ponižnosti. Sveti Pavel jasno izpričuje,
da se takrat, ko je odrešenje ljudi pripisano nezasluženi Božji
izvoljenosti, pokaže, da Bog odreši po svoji volji tiste, ki jih hoče
in da tega ne napravi zato, da bi jim dal plačilo, ki ga je mogoče
izterjati.
Tisti, ki zapirajo vrata, ker se ne upajo približati in okusiti tega
nauka, ne žalijo nič manj ne ljudi ne Boga: brez tega nas nič ne bi
dovolj ponižalo in v srcu ne bi začutili, kako zelo smo zavezani Bogu.
Kristus je priča, da nikjer drugje ni prave stanovitnosti in zaupanja.
Da bi našli uteho in se osvobodili vseh nevarnosti, pasti in smrtnih
pogub, skratka, da bi postali nepremagljivi, nam obljublja, da vse
tisto, kar mu je bilo dano od Očeta, ne bo nikoli pogubljeno (Jn 10,
27–30). Iz tega lahko sklepamo, da so pogubljeni vsi tisti, ki niso
izvoljeno ljudstvo Boga, zlasti pa to velja za tiste, ki jih neprestano
navdaja strah; oni, ki si pred temi tremi koristmi zatiskajo oči in bi
hoteli spreobračati to utemeljitev, ne mislijo na lastno korist in na
korist vseh vernih.
Vrhu tega nam od tod prihaja naproti Cerkev: Cerkev, ki je, kakor
je lepo dejal sveti Bernard, sicer ne bi mogli ne odkriti ne prepoznati
med ustvarjenimi bitji, saj se skriva v naročju blažene predestinacije
in pod gmoto pomilovanja vrednega pogubljenja ljudi.4
Preden nadalje razvijemo ta argument, moram uvodoma nagovo-
riti dve vrsti ljudi.
(a) Svarilo pred vsiljivci in radovedneži
Četudi je pričujoča razprava o predestinaciji nekoliko nejasna, pa
je spričo človeške radovednosti postala zamotana in zmedena, celo
tvegana, saj se človeška sposobnost dojemanja ne more obrzdati in
omejiti; naj pri tem ne zaide na stranpoti in naj ne sega previsoko,
4 Bernard iz Clairvauxa, Pridige o Visoki pesmi, pridiga 58, 4.
355
5–6). Če je po delih, ni več po milosti: saj delo ne bi bilo več delo. Če
se moramo torej povrniti k Božji izvoljenosti, da bi spoznali, da
smo udeleženi v odrešenju zgolj zaradi čiste Božje velikodušnosti,
bodo tisti, ki hočejo izničiti ta nauk, kolikor je le mogoče v sebi
zatemnili tisto, kar bi morali slaviti in na ves glas poveličevati; s tem
bodo izkoreninili temelje ponižnosti. Sveti Pavel jasno izpričuje,
da se takrat, ko je odrešenje ljudi pripisano nezasluženi Božji
izvoljenosti, pokaže, da Bog odreši po svoji volji tiste, ki jih hoče
in da tega ne napravi zato, da bi jim dal plačilo, ki ga je mogoče
izterjati.
Tisti, ki zapirajo vrata, ker se ne upajo približati in okusiti tega
nauka, ne žalijo nič manj ne ljudi ne Boga: brez tega nas nič ne bi
dovolj ponižalo in v srcu ne bi začutili, kako zelo smo zavezani Bogu.
Kristus je priča, da nikjer drugje ni prave stanovitnosti in zaupanja.
Da bi našli uteho in se osvobodili vseh nevarnosti, pasti in smrtnih
pogub, skratka, da bi postali nepremagljivi, nam obljublja, da vse
tisto, kar mu je bilo dano od Očeta, ne bo nikoli pogubljeno (Jn 10,
27–30). Iz tega lahko sklepamo, da so pogubljeni vsi tisti, ki niso
izvoljeno ljudstvo Boga, zlasti pa to velja za tiste, ki jih neprestano
navdaja strah; oni, ki si pred temi tremi koristmi zatiskajo oči in bi
hoteli spreobračati to utemeljitev, ne mislijo na lastno korist in na
korist vseh vernih.
Vrhu tega nam od tod prihaja naproti Cerkev: Cerkev, ki je, kakor
je lepo dejal sveti Bernard, sicer ne bi mogli ne odkriti ne prepoznati
med ustvarjenimi bitji, saj se skriva v naročju blažene predestinacije
in pod gmoto pomilovanja vrednega pogubljenja ljudi.4
Preden nadalje razvijemo ta argument, moram uvodoma nagovo-
riti dve vrsti ljudi.
(a) Svarilo pred vsiljivci in radovedneži
Četudi je pričujoča razprava o predestinaciji nekoliko nejasna, pa
je spričo človeške radovednosti postala zamotana in zmedena, celo
tvegana, saj se človeška sposobnost dojemanja ne more obrzdati in
omejiti; naj pri tem ne zaide na stranpoti in naj ne sega previsoko,
4 Bernard iz Clairvauxa, Pridige o Visoki pesmi, pridiga 58, 4.
355
