Page 362 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 362
PREVODI
do naših slabosti, tako kot je mati prizanesljiva z nebogljenim otro-
kom, ki ga uči hoditi.19
Glede bojazljivcev ali opreznežev, ki bi najraje videli, da bi bila
predestinacija povsem odpravljena, da ne bi vznemirjala slabotnih
duš, pa naslednje: s kakšnim izgovorom, lepo vas prosim, bodo
prikrili svoj napuh, saj odkrito obtožujejo Boga nespametne nepre-
mišljenosti, kakor da bi ne bil predvidel pasti, ki se jim ti objestneži
nameravajo previdno izogniti?
Zatorej tisti, ki blati nauk o predestinaciji, kot da bi ta nehote
oznanjal nekaj, kar lahko Cerkvi zgolj škoduje, odkrito obrekuje ali
graja Boga.
5. Opredelitev
[…]
Predestinacijo imenujemo nepreklicno Božjo odločitev, s katero je Bog
odredil, kaj hoče napraviti z vsakim človekom. Kajti Bog ne ustvarja vseh
po istem kopitu, temveč ene določi za večno življenje, druge za večno
pogubljenje. Glede na to, kaj Bog nameni človeku, pravimo, da mu
vnaprej usodi smrt ali življenje.
(a) Izvoljenost med narodi
Bog ni izpričal predestinacije zgolj v vsakem posamezniku, temveč
v vsem Abrahamovem rodu, ki ga je postavil za zgled tega, da po svoji
volji odreja, kakšna bo usoda vsakega ljudstva. Ko je Najvišji delil narode,
je dejal Mojzes, in ločeval Adamove otroke, je bil njegov delež ljudstvo
Izraela, in njemu odmerjena dediščina (5 Mz 32, 8–9). Izvoljenost je
popolnoma očitna: saj je v Abrahamu, kakor v suhem, strohnelem
deblu, poosebljeno in izvoljeno eno ljudstvo, odbrano od drugih
ljudstev, ki so zavržena. Razlog ni znan, razen tega da Mojzes, zato
da bi izničil vsakršno slavo, naslednikom pokaže, da se njihovo
dostojanstvo nahaja v nezasluženi Božji ljubezni. Temu namreč
pripiše njihovo odrešenje, kajti Bog je ljubil njihove očete in si je za
njimi izbral njihov zarod (5 Mz 4, 37).
Na drugem mestu spregovori bolj natančno in pravi: ni vas izbral
19 Avguštin, O Genezi dobesedno (De Genesi ad litteram), 5. knjiga, 3. pogl., 6.
360
do naših slabosti, tako kot je mati prizanesljiva z nebogljenim otro-
kom, ki ga uči hoditi.19
Glede bojazljivcev ali opreznežev, ki bi najraje videli, da bi bila
predestinacija povsem odpravljena, da ne bi vznemirjala slabotnih
duš, pa naslednje: s kakšnim izgovorom, lepo vas prosim, bodo
prikrili svoj napuh, saj odkrito obtožujejo Boga nespametne nepre-
mišljenosti, kakor da bi ne bil predvidel pasti, ki se jim ti objestneži
nameravajo previdno izogniti?
Zatorej tisti, ki blati nauk o predestinaciji, kot da bi ta nehote
oznanjal nekaj, kar lahko Cerkvi zgolj škoduje, odkrito obrekuje ali
graja Boga.
5. Opredelitev
[…]
Predestinacijo imenujemo nepreklicno Božjo odločitev, s katero je Bog
odredil, kaj hoče napraviti z vsakim človekom. Kajti Bog ne ustvarja vseh
po istem kopitu, temveč ene določi za večno življenje, druge za večno
pogubljenje. Glede na to, kaj Bog nameni človeku, pravimo, da mu
vnaprej usodi smrt ali življenje.
(a) Izvoljenost med narodi
Bog ni izpričal predestinacije zgolj v vsakem posamezniku, temveč
v vsem Abrahamovem rodu, ki ga je postavil za zgled tega, da po svoji
volji odreja, kakšna bo usoda vsakega ljudstva. Ko je Najvišji delil narode,
je dejal Mojzes, in ločeval Adamove otroke, je bil njegov delež ljudstvo
Izraela, in njemu odmerjena dediščina (5 Mz 32, 8–9). Izvoljenost je
popolnoma očitna: saj je v Abrahamu, kakor v suhem, strohnelem
deblu, poosebljeno in izvoljeno eno ljudstvo, odbrano od drugih
ljudstev, ki so zavržena. Razlog ni znan, razen tega da Mojzes, zato
da bi izničil vsakršno slavo, naslednikom pokaže, da se njihovo
dostojanstvo nahaja v nezasluženi Božji ljubezni. Temu namreč
pripiše njihovo odrešenje, kajti Bog je ljubil njihove očete in si je za
njimi izbral njihov zarod (5 Mz 4, 37).
Na drugem mestu spregovori bolj natančno in pravi: ni vas izbral
19 Avguštin, O Genezi dobesedno (De Genesi ad litteram), 5. knjiga, 3. pogl., 6.
360
