Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 91
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
2.3 Cerkev naj bi se odrekla avtoriteti in materialnim dobrinam
Rajhman izpostavlja spremembe na neformalni ravni, ki bi v cer-
kveni praksi privedle do sprememb na formalni ravni. Poudarja vlogo
Cerkve »služabnice«: »Če bi slovenska Cerkev brezpogojno upoštevala
evangelij in ’božjo besedo’, ki jo je mogoče najti tudi zunaj njega, če bi
resno prisluhnila božjemu Duhu, ki deluje na raznovrstne načine v
Cerkvi sami in zunaj nje, […] potem bi bila sposobna, da človeku našega
časa v polnem pomenu služi in pomaga, kakor Bog hoče – bila bi
resnično preroška.« (Rajhman, 1978a: 64.) Cerkev bi z zavestnim
vključevanjem v družbeno stvarnost dosegla, »da bi življenjska moč
evangelija preplavila slovenski prostor in ga v novih razmerah znala
tudi popeljati v pristnejšo, bolj človeško in s tem tudi bolj božjo
prihodnost« (Rajhman, 1978a: 65). Pristnejše oznanjevanje evangelija
bi Cerkev pokazala z odrekanjem svoji avtoriteti in materialnim do-
brinam, svoje strukture pa bi morala približati posvetnim strukturam.
Rajhman očitno trdi to, kar nakazuje Lah v oceni slovenske pokon-
cilske teologije: »Zdi se, da ta smer avtorjev namiguje na to, da naj
Cerkev prevzame oblike oziroma strukture sodobne demokratične
družbe.« (Lah, 1999: 176.) Sicer pa tudi Grmič preroško vlogo slovenske
Cerkve gleda v njeni radikalni odločitvi: »Tudi strukture bi morala
slovenska Cerkev, kolikor je le mogoče, prilagoditi strukturam svetne
družbe, če že ne po obliki, pa vsaj po duhu, po vsebini. V nasprotnem
primeru bo nujno delala vtis tujka v našem času in prostoru.« (Grmič,
1978: 294.) Grmič nadaljuje: »Morala bi celo marksistično izrazoslovje,
kolikor je le mogoče, uporabiti v oznanjevalni in teološki govorici
nasploh.« Z današnjega vidika je ta zahteva vsekakor nesprejemljiva,
vendar mu ne moremo pripisovati direktnega »odpadništva«, saj trdi:
»Smerokaz za življenje in delo bi moral biti slovenski Cerkvi predvsem
evangelij, vanj bi se morala kritično poglabljati in se zavzemati za
njegovo uresničitev. […] Slovenska Cerkev bi si morala skupno s socia-
lizmom povsod prizadevati za osvoboditev človeka od vseh odtujitev.
Nastopati bi morala vedno kot borka za svobodo. Pri tem pa bi jo
morala voditi njena transcendentalna, v absolutno prihodnost narav-
nana usmeritev in skrivnost križa.« (Prav tam.)
Rajhman v duhu koncilskih dokumentov, podobno kot Truhlar,
Strle in nekateri drugi teologi na Slovenskem, soglaša s potrebo po
89
2.3 Cerkev naj bi se odrekla avtoriteti in materialnim dobrinam
Rajhman izpostavlja spremembe na neformalni ravni, ki bi v cer-
kveni praksi privedle do sprememb na formalni ravni. Poudarja vlogo
Cerkve »služabnice«: »Če bi slovenska Cerkev brezpogojno upoštevala
evangelij in ’božjo besedo’, ki jo je mogoče najti tudi zunaj njega, če bi
resno prisluhnila božjemu Duhu, ki deluje na raznovrstne načine v
Cerkvi sami in zunaj nje, […] potem bi bila sposobna, da človeku našega
časa v polnem pomenu služi in pomaga, kakor Bog hoče – bila bi
resnično preroška.« (Rajhman, 1978a: 64.) Cerkev bi z zavestnim
vključevanjem v družbeno stvarnost dosegla, »da bi življenjska moč
evangelija preplavila slovenski prostor in ga v novih razmerah znala
tudi popeljati v pristnejšo, bolj človeško in s tem tudi bolj božjo
prihodnost« (Rajhman, 1978a: 65). Pristnejše oznanjevanje evangelija
bi Cerkev pokazala z odrekanjem svoji avtoriteti in materialnim do-
brinam, svoje strukture pa bi morala približati posvetnim strukturam.
Rajhman očitno trdi to, kar nakazuje Lah v oceni slovenske pokon-
cilske teologije: »Zdi se, da ta smer avtorjev namiguje na to, da naj
Cerkev prevzame oblike oziroma strukture sodobne demokratične
družbe.« (Lah, 1999: 176.) Sicer pa tudi Grmič preroško vlogo slovenske
Cerkve gleda v njeni radikalni odločitvi: »Tudi strukture bi morala
slovenska Cerkev, kolikor je le mogoče, prilagoditi strukturam svetne
družbe, če že ne po obliki, pa vsaj po duhu, po vsebini. V nasprotnem
primeru bo nujno delala vtis tujka v našem času in prostoru.« (Grmič,
1978: 294.) Grmič nadaljuje: »Morala bi celo marksistično izrazoslovje,
kolikor je le mogoče, uporabiti v oznanjevalni in teološki govorici
nasploh.« Z današnjega vidika je ta zahteva vsekakor nesprejemljiva,
vendar mu ne moremo pripisovati direktnega »odpadništva«, saj trdi:
»Smerokaz za življenje in delo bi moral biti slovenski Cerkvi predvsem
evangelij, vanj bi se morala kritično poglabljati in se zavzemati za
njegovo uresničitev. […] Slovenska Cerkev bi si morala skupno s socia-
lizmom povsod prizadevati za osvoboditev človeka od vseh odtujitev.
Nastopati bi morala vedno kot borka za svobodo. Pri tem pa bi jo
morala voditi njena transcendentalna, v absolutno prihodnost narav-
nana usmeritev in skrivnost križa.« (Prav tam.)
Rajhman v duhu koncilskih dokumentov, podobno kot Truhlar,
Strle in nekateri drugi teologi na Slovenskem, soglaša s potrebo po
89
